1. Pot do grofije

"Pozdravljen konjenik," odgovori stražar pri vratih, stopi skupaj, se vzravna ter dlan v kateri ne drži kopja stisne v pest ter se z njo udari po prsih - kakor si pripadniki imperialne armade običajno salutirajo.
"Srečo imate; ravno jutri zjutraj odide manjša četa z zalogami do trdnjave Grugnir. Dokler lahko nosite lastno težo in ne zaostajate, ni nobenega razloga zakaj vam ne bi pustili pridružiti se karavani, vsaj dokler ste na isti poti, če greste potem naprej do Ardena. Če lahko držite tempo je to gotovo najvarnejši način potovanja - navsezadnje, le kateri idiot bi šel napast polno opremljen in za boj pripravljen bataljon vojakov imperialne armade."
Ob tem se oba stražarja nasmehneta, drugi pa pripomni:
"Prav rad bi videl reveža, ki bi poskusil."
Po še enem kratkem smehu prvi doda:
"Dobro, dovolj besedi. Se bo treba kar odpraviti če hočete pred zahodom priti čez most in do trdnjave. Po zahodu vas namreč ne bodo več spustili skozi, gotovo pa raje prenočite v gostoljublju imperialne vojske kot pa zunaj na prostem." Ob tem stopi vstran in nakaže skozi velika mestna vrata.
"Pa srečno pot," še doda.

"Ne, z Zaro sva se ločili že pred taverno," je z glavo zmajala Belizar. "Še sanja se mi ne kam je odšla po tem. Po pravici povedano," je skomignila z rameni, "mladenka ni kaj prida sogovornica. Še tistih nekaj besed, ki si jih je izmenjala z mano je bilo bolj iz nuje kot česa drugega." In Belizar ni bila navdušena ko ljudje za katere se je odločila, da jo bodo zabavali niso izpolnjevali te naloge.
"Oh zanimivo," je komentirala, ko ji je Enryh povedal o dnevniku, "morda lahko tudi jaz pogledam. Nič ne obljubljam ampak morda bi bila lahko v pomoč." Navdušena nad odkritjem skrivnostne knjige je dvakrat poskočila in z ramenom prijateljsko butnila ob Enryha nato pa odskakljala proti kentavru Herreju, tako se je namreč ravno predstavil, in stražarjema katera je nagovoril. Ravno se je uspela nadvse očarljivo nasmehniti enemu od dvojice, ko so se trapasti moški, ki niso znali ceniti dobre postave pod oklepom, odločili, da se kar odpravijo naprej.
Seveda jo je to globoko potrlo a je bila v naslednjem trenutku že boljše voje ko si je predstavljala kako razkošna palača jih bo pričakala v Ardnu in kako bo uredila svoje prostore. Nedvomno si bo dala izdelati ogromno posteljo z baldahinom in ga ovesila z bordo zavesami, ali pa morda polnočno modrimi. Tudi glede samega blaga se še ni mogla zediniti. Morda bo uporabila žamet ampak ta je lahko deloval malce zadušljiv in za poletje prav gotovo ne bi bil primeren, dugi možnosti sta bili še tančice ali pa morda svila...Prisilila se je, da je pretrgala miselni tok preden bi jo preveč odneslo. Raje, se je odločila, bo bolje spoznala katerega od sodrugov. S pogledom je zdrsnila od enega do drugega, konjsko bitje je delovalo preveč zategnjeno, tistile Aleg ji je s svojim glasom povzročal neprijeten občutek, pa tudi vedno je resno gledal. Tako je stopila hitreje in ujela korak z Enryhom, ki je deloval še najbolj dostopen, pa še lep nasmeh je imel.
Pogledala ga je v oči, se trenutek kasneje široko nasmehnila in šele nato odprla usta: "Toorej," je zategnila. "Povej mi no, od kod prihajaš?"

"Razumem. Pa srečno stražo in kakšno popestritev dogajanja." Elegantno se je kljub štirim kopitom obrnil in stopil nazaj v bližino svojih sodrugov. "Imam predlog glede našega potovanja." Na hitro jim je ponovil pridobljene informacije ter na koncu pristavil še vprašanje če bi si sploh želeli tako potovati. "Po mojem mnenju je to še najboljša opcija. Pa še kaj lahko zvemo o samemu cilju iz varnostnega vidika."

Enryh sumničavo premeri Belizar, saj ni navajen, da bi ga dekleta sama ogovarjala. "Mogoče je to povezano s tem, da ves čas preživim za knjigami in spoznam bore malo ljudi tekom svojega dne." Te misli se hitro otrese in spregovori "Prihajam iz širše okolice Olafsthegna. Pa vi?" Za trenutek utihne, nato pa spet spregovori: "glede ključavnice na knjigi bi priporočal previdnost, saj je lahko varovana s še večimi uroki. V mestu sem kupil orodje za... khm... lažje odklepanje ključavnic. Tako da če mi ne bo uspelo odpreti ključavnice in bomo še živi, vam ne bom branil poskusa odpiranja ključavnice. Bom pa sam najverjetneje čakal za najbližjim drevesom". Zadnjo misel izreče s tonom, ki kaže na to, da tega ni mislil resno in da verjame v sposobnosti dekleta poleg sebe. Samo upa pa lahko, da je dekle to tudi razumelo.
Njun pogovor prekine Herre, ki je pravkar zaključil pogovor s stražo. Enryh se strinja z njegovim predlogom, da čimprej odidejo. Tako tudi takoj, ko se odpravijo v roke vzame Zaklenjen dnevnik in si ga pobliže ogleda. Predvsem veliko pozornosti posveti ključavnici, ki varuje vsebino dnevnika. Seveda pa pregleda tudi platnice za kakšnimi simboli, ki bi lahko kazali na varovalne uroke.

"Rodila sem se na jugu, potem pa sem bila vsepovsod," mu je odgovorila. Iz načina kako jo je premeril si je mislila da je malce negotov glede njenih namenov in ne ve kaj bi z njo in razočarana je pomislila, da je še celo najbolj prijeten član njihove skupinice očitno precej nedružaben. "Pa prosim no, ne vikaj me, res sem premlada za to." Ob njegovih naslednjih besedah se je zasmejala čeprav ga ni poznala dovolj dobro, da bi bila gotova če se šali ali ne. Zdelo se ji je, da se in rada se je smejala. To je bilo dovolj za Belizar.

Nato so se premaknili in nekaj časa je sama korakala za kentaurovo konjsko ritjo, že je nameravala ujeti korak z njim in še njega ogovoriti ko je videla, da je Enryh izvlekel nekaj kar bi prav lahko bil tisti dnevnik o katerem je bilo poprej govora. Tako je stopila spet do njega in iztegnila roko še preden je spregovorila. "Lahko pogledam?"

Skupina z zmernim tempom napreduje od prestolnice proti trdnjavi Sentinel, katere ognji vrh stražnih stolpov se vidijo na polagoma temnečem obzorju pred vami.
"Strinjam se s predlogom gospoda kentavra," doda Aleg. "Če nas bodo vzeli s seboj, bomo glede na zemljevid prepotovali več kot tri četrtine poti kar najbolj varno kot bi si lahko nadejali."

Dnevnik Svane Sigmundsdottir ne kaže nobenih očitnih znakov pasti ali začaranosti. Platnice so iz trpežnega, temno rjavega kravjega usnja, ki je bilo zloščeno do te mere da je popolnoma gladko na dotik, črke na platnici, ki pričajo o vsebini knjižice, pa so kovinske in očitno vkovane v platnico. Tako črke kot ključavnica so srebrne barve, vendar ob pozornejšem pogledu delujejo nekoliko presvetle da bi bile iz srebra - le to bi namreč z leti moralo potemneti, kar pa ne drži za kovino pred vami. Razen črk naslova so platnice prazne, tudi ključavnica ne razodeva nikakršnega glifa ali čarobnega znaka.
Aleg položi roko na naslov in zamrmra nekaj v jeziku nebeških bitij. Nato odkima z glavo ter komentira:
"Napis ni čaroben, vsaj ne da bi ga urok branja lahko razvozlal. Če tista past prej ni bila edina zaščita, se bom lahko šele jutri zjutraj, ko bom ponovno zaprosil Bragija za moč, prepričal z urokom razkrivanja vsega čarobnega. Do takrat morda ni najbolj pametno brkljati po tej stvari, če ne drugega da nas kakšno nesveto prekletstvo vseh ne pobije, ali pa da morda še kakšna past ne uniči dnevnika samega. Razen če se kateri od vaju čuti dovolj sposobnega kljubovati tako samemu mehanizmu kot morebitni magični zaščiti."

"Strinjam se z Alegom, da raje počakamo do jutri. Morda ne bi bili slabo raje rahlo pospešiti korak, da nas ne prehiti noč?" Rekoč to poveča frekvenco svojih korakov v blago hitro hojo. "Ali pa se ne počutite zadosti sposobne?" Zadnje besede doda s šaljivim podtonom, saj v resnici kentaver ne bi nikogar pustil zadaj.

Enryh vidno užaljen, da skupina še noče odpreti dnevnika spregovori "strinjam se z vama, vendar mi moja radovednost danes ne bo pustila spati. Predvsem zato, ker sem mnenja, da mi bo tokrat uspelo". Tako poda knjigo Belizar, ki si jo je želela ogledati, sam pa se raje posvdti kupljenim zemljevidom. Predvsem pa preišče oba zemljevida z zakladom za kakršnim koli znakom magije.

Pregledovanje zemljevidov, vsaj toliko kolikor je to mogoče med pospešeno hojo in v pojenjajoči svetlobi*, ne razkrije nikakršnih sledov čarovnije na zemljevidih. Prav tako je svetloba že preslaba, da bi se razločilo karkoli določenega, razen tega da so naslikani z enako skrbno roko kot zemljevid imperija, in so najverjetneje namenjeni še kot spominki tudi za takrat, ko bi se lov na zaklad končal. Vsekakor to pomeni, da tudi če bi se izkazalo da bi bil kateri od njih nenatančen ali pa že najden, vam bo ostal vsaj čudovit zemljevid za na steno.

Skupina se z nekoliko hitrejšim tempom približa trdnjavi. Kmalu se znajdete pred velikim kamnitim mostom, edinim prehodom čez reko Illirine, ki je dovolj širok da bi čezenj brez težav vozilo šestero vozov vštric (in čez dan se to tudi dogaja, le da jih polovica pelje v drugo smer). Na mostu ne srečate nikogar, kar glede na uro niti ni najbolj presenetljivo, tako da nadaljujete do trdnjave, ki se nahaja na nasprotni strani.
Le-to obdaja visok krožen zid, kateri ima troje vrat; ena naravnost pred vami, ki omogočajo prehod čez most, druga na severnem koncu, ter tretja na jugo-zahodnem. Znotraj obzidja se dviguje visok kamnit valj osrednjega dela trdnjave, ki ga na sredi krona še višji špičast stolp. V svetlobi zahajajočega sonca, ki je že skorajda zašlo a kljub temu še vedno oblizuje vrhove trdnjave, lahko vidite odblesk svetlobe na ceveh topov vrh krožnega zidu.
Na vašo srečo so vrata na koncu mosta še odprta, zato pohitite proti njim, vendar pa vas dvojica stražarjev ustavi z dvignjeno odprto dlanjo.
"Stojte! Kdo ste in čemu prihajate v tej pozni uri?" vpraša levi izmed dvojice.

((*Je slaba svetloba, ker se že opazno temni, ni pa še popolna tema, torej Darkvision ne pride v poštev))

"Oh daj no Aleg," je Belizar brezbrižno odmahnila z roko. "Ne skrbi če malce pogledamo. Premislek nikoli ne škodi in morda se domislimo česa uporabnega. Če nam ne uspe sedaj imamo seveda še čas jutri in dan za tem in tako dalje."
Ker je tedaj kentaver na njihovem čelu začel korakati hitreje je še sama pohitela, njen korak se je spremenil skorajda v tek. "Tebi je to lahko reči mojster kentaver, a nekateri žal nimamo konjskega trupa in štirih krepkih nog ampak samo dve! S takim tempom bom še izdahila pred ciljem," teatralno se je prijela za prsi, kot da ji bo zdaj zdaj odpovedalo srce in pomežiknila kentavru ko je pogledal v njeno smer.
Noto je prijela za knjigo, ki ji jo je podal Enryh in si jo nekaj trenutkov ogledovala. "Jaz verjamem vate in v to da ti bo uspelo," je šaljivo odvrnila na, tako se je zdelo, nekoliko prizadet vilinčev komentar. "Hmm," je zamrmrala, "hmm," ter dnevnik nekajkrat obrnila.
"Ne vem če vam znam povedati kako odpreti ključavnico ampak zdi se mi, da vem nekaj o lastnici dnevnika. Morda bi to lahko pomagalo." To rekoč je malce premislila in nato začela z govorjenjem: "Bila je ena zadnjih čarovnikov, ki so služili v imperjalni armadi, za razliko od ostalih čarovnikov je dočakala pozno starost nato pa izginila," in s strašljivim glasom je dodala: "In nihče ne ve kje je končala. Pred tem je služila v armadi tekom cele kampanje osvajanja vzhoda; ob gradnji trdnjave Grugnir, pa do neuspelih napadov nad Lunin otok, ter skozi obleganje Toranona in Ardenski masaker." Malc je pomislila, "Ah ja, pa mislim da je bila precej znana po svojih čarovnijah povezanih z ledom. Morda bo to komu v kako pomoč?"

Ko je končala svojo razlago so bili že pred trdnjavo in eden iz dvojice stražarjev jih je povprašal po razlogu za prihod. V tišini je počakala, da odgovori kdo drug, zdelo se ji je, da predvsem Herre rad komunicira z vojščaki.

Nasmehnil se je prikazu gledaliških sposobnosti ter šaljivo spet pristavil svojo merico češ, da bo potlej problem potovanje z vojsko če ji že sedanji tempo predstavlja težavo.

Trdnjava je bila čudovita, kakor so pač lahko čudoviti vojaški objekti. Sprejem pa je bil takšen kakor ga je procedura zahtevala. Glede na njegov družbeni položaj se je zdelo kentavru primero, da on prevzame vlogo gpvorca. Stopil je torej naprej, na še sprejemljivo varnostno dolžino in se kakor že poprej pri mestnih vratih predstavil vključno z razlago kateri enoti pripada. "Rečeno nam je bilo da se od tukaj v smeri Ardna odpravlja skupina. Ker se naše poti križajo me zanima če bi se poveljujoči potujoče enote strinjal s tem, da se vam začasno pridružimo dokler bodo naši koraki hodili v isto smer?"

Na Belizarin komentar Aleg le skomigne z rameni in zamomlja nekaj o tem, da je bolje biti pazljiv kot pa mrtev, še posebej kadar se nikamor ne mudi, vendar ne stori ničesar, da bi ustavil katerega od sodrugov.

Stražarja se ob Herrejevi omembi namena druščine spogledata, nato pa vse člane odprave premerita od glave do peta - še posebej dolgo se jima pogleda ustavita na velikemu mehanskemu človeku ki spremlja Enryha, Alegovem pegazu, ter Herrejevem panterju. Slednji se k sreči usede na tla zraven svojega lastnika, ter si pretegne prednje šape medtem ko glasno zazeha.
"Glede na to da ste v konjeniški diviziji, sklepam da imate tole zver namesto bojnega psa?" vpraša desni stražar kentavra. "Dokler jo imate pod nadzorom vas lahko spremlja, v hleve pa je iz očitnih razlogov ne moremo spustiti. S konjem menda ne bi smelo biti težav, krila gor ali dol, istega pa ne morem trditi za to... stvar," pove isti stražar ter pomigne v smeri mechanusa.
"Četudi ste častni ljudje in je vse kar pravite res, bi taka stvar znala narediti velik nered če se pokvari, da o možnosti da gre za zasedo sploh ne govorim. Moralo bo počakati zunaj, in šele zjutraj sme skozi trdnjavo ko se boste odpravili. Orožje ki ga nosi naj nam preda v hrambo za ta čas."
Aleg jima pri Bragiju obljubi, da nimate nikakršnih namenov kakorkoli oškodovati trdnjave, ter potrdi kar je prej povedal Herre. Drugi stražar nato doda:
"No razen te mehanske priprave smete naprej. Če se sprehodite čez dvorišče do glavne stavbe ter skozi vrata, vam bodo priskrbeli začasno prenočišče, vendar vedite, da boste morali svoje orožje predati v hrambo dokler boste tu. Kar se ima pridružitve karavani, pa bom poslal nekoga do poveljnika, o odgovoru pa boste v primernem času obveščeni."

Ob Belizarinem komentarju je komaj opazno zardel. Rad je slišal, da je njegovo znanje cenjeno in prepoznano. Tako je opazoval, kako rdečelaso dekle obrača dnevnik, ko je le ta spregovorila. Z zanimanjem je poslušal njeno zgodbo. Ko je končala, pa je odtaval v svoje misli: "Ženska v našem videnju je v svojih dlaneh vihtela moč ledu... Ali ima torej Aleg prav in je to bila Svana Sigmundsdottir. Kaj če je grobnica na zemljevidu njena?... Kaj če je je njena palica, ki smo jo videli v videnju še vedno tam.."
V družbi takih vprašanj, na katere ni uspel dobiti niti enega primernega odgovora mu je čas hitro minil in prispeli so do trdnjave.
Že od daleč se je videlo, da je trdnjava mojstrsko delo in pogled nanjo je bil veličasten. Ne zaradi velikosti same trdnjave, ta ni bila nič v primerjavi z velikimi gradovi, ki jih je videl na svojih potovanjih. Njegova pozornost je bila namenjena topovom, katerih cevi v obliki zmajeve glave so molele iz lukenj v obzidju. Opazil je tudi muškete in samostrele. Že hiter pogled na oborožitev trdnjave je dala vedeti, da bi jo sovražnik le s težavo zavzel.
Stražarja pri vratih sta vztrajala, da mechanus ostane zunaj. Enryh se je želel upreti ampak pogled na ostale člane skupine, ki so si želeli počitka, ga je prepričal, da se ni upiral. Tako je mechanus predal svoje orožje in se postavil poleg stražarjev.

Brez težav je predal svoje orožje za to zadolženemu ter se nato spravil odstranjevat še svoj oklep. Vajenemu tega dela ni minilo dolgo, da je stal oblečen zgolj še v osnovna oblačila za pod oklep. "Bi lahko oklep ravno tako pustil tukaj?"
Ko je dobil odgovor se je obrnil ponovno k Enryhu in Belizar ter jima predlagal, da morebiti povprašata naokrog po trdnjavi ako bi kdo znal odpreti dnevnik ali knjigo, kar so pač dobili v knjižnici, brez da bi uničil besedilo.

"Raje imam, če o moji tako imenovani izposoji dnevnika ve čim manj ljudi. Ali imam prav, če sklepam, da si tudi ti želiš čimprej odpreti dnevnik?" Je vprašal Herreja.

"Saj ni potrebe po tem, da se pove zakaj potrebuješ dnevnik. Niti kje si ga dobil. S tem se ne boš nič zlagal, če pa zavrneš odgovor pa lahko v najslabšem primeru ostanemo pri lastni iznajdljivosti." Na vprašanje o svoji radovednosti pa je zgolj prikimal, da češ zanima me in zgolj iščem različne možnosti.

Enryh se ob Herrejevih besedah nasmehne in brez da bi pogledal v njegovo smer ogovori Alega: "oprosti, ampak večina skupine je podlegla radovednosti. vključno z mano". Tako je iz svojih mnogih žepov že potegnil orodje za odklepanje ključavnic in ponovno iz vseh strani pogledal knjigo in ključavnico. Iskal je kakršno koli past, bodisi magično ali kak prikrit mehanizem, ki bi sprožil kakšna varovala.

Ker je videl, da je bil njegov odgovor narobe razlagan in da je očitno radovednost premagala razum se je raje umaknil iz neposredne bližine Enryha. Ob primeri varnostni razdalji je k sebi poklical jaguarja in pričel skupaj s plenilcem ponavljati povelja, ki jih je zver že znala. Ob vsem tem pa je z značilno vojaško opreznostjo delno opazoval morebitno napredovanje sodruga.

Ob vstopu v glavni kompleks vas pričaka straža šestih vojakov, ki vam ukažejo da snamete vse orožje ter jim ga prepustite v hrambo. Brez zadržkov ustrežejo tudi Herrejevi prošnji da skupaj z mečem in sulico shranijo še njegov bodičasti oklep - pravzaprav bi zaradi bodic najverjetneje tudi sami zahtevali da ga sname, če se ne bi predhodno ponudil.
Zatem vas pospremijo v prostorno dvorano, ki je napolnjena s preprostimi lesenimi pogradi. Velika večina je zasedena, glede na mišičastost večine prisotnih pa je varno sklepati, da gre v večji meri za vojake. Večina se v majhnih skupinah potiho pogovarja, in nekateri od teh dvignejo pogled ob vašem prihodu. Sploh Belizar pritegne marsikateri pogled - velika večina vojakov je namreč moškega spola, in zdi se, da jim že lep čas ni bilo dano da bi preživeli nekaj uric v ženski družbi. Ostali vojaki že spijo. V enem izmed kotov je dvoje pogradov še prostih, in tja vas tudi pospremi stražar, ki je šel z vami. Ker je jasno, da se kentaver niti slučajno ne bo uspel stlačiti na običajno posteljo, Herreju vodič z obžalovanjem pove, da mu ne morejo ponuditi drugega kot da mu dajo poleg odeje in blazine še eno odejo za na tla - trdnjava namreč še ni bila ustrezno prirejena za potrebe kentavrov, ki tako blizu prestolnice običajno prenočijo kar v akademiji (ki pa je nazaj v mestu).
Ko se namestite v svojem kotu, v odgovor na Enryhove besede Aleg le skomigne z rameni ter doda: "Če ste se tako odločili, pa naj bo tako." Nato zamrmra kratko molitev, ki naj bi Enryhu pomagal pri opravilu (Guidance spell, da +1 na naslednji skill check, v tem primeru Perception).
Po nekaj dolgih minutah tihega preučevanja Enryh opazi, da se že ob rahlem dotiku ključavnica nekoliko zasveti - to je jasen znak, da je na njej še najmanj en urok. Žal pa natančne narave tega uroka ne bo šlo razbrati brez potrebnega znanja o urokih, katerega pa po kratkem pregledu tudi Aleg očitno ne poseduje. Edini način kako boste izvedeli s čim je ključavnica zavarovana je, da jo bodisi poskusite odpreti in sprožite past, bodisi počakate do jutra, ko bo Aleg lahko pripravil ustrezne uroke da poskusi razbrati ter morda celo izničiti zaščito.

V tem trenutku se do vas vrne eden izmed vojakov, ki je za razliko od svojih soborcev v dvorani še vedno v uniformi, ter vas nagovori:
"Prinašam sporočilo poveljnika Garadorja. Gospod poveljnik pravi, da se smete pridružiti karavani jutri, vendar vas moram opomniti da to pomeni da boste morali držati tempo, in v primeru da bi se kaj pokvarilo ali če bi bili napadeni boste morali pomagati po svojih najboljših močeh. Dokler ste v trdnjavi zagotavljamo varnost vam in vaši zaplenjeni opremi, vendar pa boste za svojo varnost in varnost vašega premoženja morali poskrbeti sami od trenutka ko zapustite trdnjavo dalje." Skoraj se že obrne in odide, ko se nečesa spomni ter doda:
"Skoraj bi pozabil: poveljnik želi, da se gospodična zglasi v njegovih prostorih. Ženska v barakah bi lahko imela... neželen vpliv na vojake." Ob tem ponudi roko Belizar, verjetno z namenom da bi jo spremil do svojega poveljnika.

Nič kaj rada je predala orožje, poigravala se je celo z mislijo, da bi poskušala kak nožič skriti pred očmi stražarjev a se je nato odločila proti temu. Navsezadnje je bilo potovanje z vojaki najbolj varna možnost in ni si želela biti tista, ki bi jim to onemogočila. Tako je godrnjaje predala orožje in nato sledila vojakom, ki so jih pospremili do spalnic, tam pa so jih pričakali radovedni pogledi. Belizar je kot prava diva dvema pomahala, trem pomežiknila in enemu celo poslala poljubček nato pa jo je premotilo dogajanje med Alegom in Enryhom. Zdelo se je, da bo vilin spet poskušal odpreti dnevnik in Belizar je želela pomagati, predvsem pa je bila radovedna.
A ni uspela biti priča spektaklu kajti k njim je pristopil vojak, jim povedal odgovor poveljnika ter Belizar pozval naj se mu pridruži. Prizadeto šobo, ker so prav njo ločili od ostalih, (kot da je bila ona kriva da se je rodila kot ženska!), je hitro zamenjal širok nasmeh ko ji je vojak podal roko in jo je teatralno sprejela. Nato mu je sledila kamorkoli jo je že peljal.

"kaj je v tem dnevniku, da je tako močno zaščiten?" je zanimalo Enryha. Vendar bo na odgovor moral počakati do naslednjega dne, ko bo Aleg lahko za pomoč poprosil Bragija. Zdaj, ko so se vojaki počasi odpravljali spat, se je lahko izmuznil iz vojašnice raziskovat trdnjavo. Mogoče pa mu uspe najti kakšen uporaben predmet, ki ga tu ne bodo pogrešili.

Razumel je prostorsko tegobo in je zgolj prikimal v odgovor ponujenemu prenočišču. Niti ni bilo prvič da je tako spal zaradi česar mu to niti ni predstavljalo nek problem.
Videč, da se je dvoje članov skupine odpravilo stran, je še sam sledil zgledu in stopil do najbližje skupinice vojakov ter jih ogovoril. "Pozdravljeni soborci. Vas moti če se vam pridružim?"

Vojak odpelje Belizar čez dvorano in skozi vrata na steni desno od sitih, skozi katera ste prišli. Kot prej tudi tokrat dekletu sledi marsikateri pogled, ki se le nerad vrne k prejšnjemu opravilu.

Aleg se pridruži Herreju in skupini štirih vojakov, ki so bili sredi pogovora.
"Ne vidim razloga zakaj ne," pravi eden izmed četverice, rjavolas mož srednjih let s kratko pristriženo brado. "Ravno smo mislili metati kocke. Jorik je prepričan, da se mu je sreča obrnila in da si lahko priigra nazaj svojo naslednjo plačo. Sven tukajle mu misli dokazati nasprotno." Ob tem najprej z brado pomigne v smer razmršenega že sivolasega vojaka, ki je očitno Jorik, nato pa s palcem pokaže na blond mladeniča na svoji levi, ki je očitno Sven.
"Mislim da mi tega dne sreča pri igrah ne bo ravno naklonjena," se izmuzne Aleg, nato pa doda: "Upam pa, da lahko kljub temu še kakšno rečemo medtem ko igrate."
Vojaki se spogledajo, nato pa eden za drugim pokimajo.
"Kaj pa vi, mojster kentaver?" vpraša četrti, zaenkrat še neimenovan, član skupine. "Je vaša sreča enako hitra kot vi sami na terenu, ali se vas kaj bolj rada drži?"

Enryh se izmuzne skozi vrata na zidu nedaleč stran od vašega kota, na levem zidu glede na vhod v dvorano. Znajde se v neosvetljeni in posledično popolnoma temni sobi, vendar pa njegov izjemen vid v popolni temi razloči črno-belo sliko. Soba je dolga nekako štiri metre in široka nekje dva ali morda tri - dovolj da se kljub omaram na levi in desni da hoditi po sredini. Na skrajnem koncu je nagrmadene nekaj opreme za čiščenje, prav tako pa so tam tudi še ena zaprta vrata.

Vojak Belizar pelje po zavitem stopnišču navzgor več nadstropij. Naposled prehodita že toliko stopnic, da se je nemogoče spomniti koliko jih je bilo, poleg tega pa sta oba tudi že nekoliko zadihana. Vojak je bržkone to pot prehodil že večkrat, a ga tudi oklep bolj obtežuje. Končno prispeta do vrat, ki očitno vodijo v pravo nadstropje, čeravno se stopnišče vije še višje. Izstopita na širši hodnik, nato pa se sprehodita do vrat na skrajnem koncu - med potjo našteješ po šest vrat na vsaki strani. Tam se vojak ustavi in reče:
"Prispela sva do pisarne poveljnika Garadorja. Tukaj se od vas poslavljam." Zatem se obrne in izgine nazaj na stopnišče.

Vojak jo je odpeljal v višje nadstropje po skoraj neskončnem zavitem stopnišču in nato skozi širok hodnik do vrat, ki naj bi po njegovih besedah vodila v prostore poveljnika. Belizar je počakala nekaj trenutkov in poslušala zvoke, nekaj časa je še slišala oddaljujoče se korake vojaka nato pa niti teh več ne. Ni imela razloga, da bi bila sumničava a vendarle ji ni bilo prijetno da so jo ločili od sodrugov v trdnjavi ki ji je bila tuja. A ni bila dekle ki bi se dolgo obotavljalo. Zatorej je odločno potrkala na masivna vrata, da je glasno zadonelo, počakala trenutek in nato obrnila kljuko ter vstopila.

Enryha prepravi radovednost... "kaj je za zaprtimi vrati?" A vendar ga previdnost ne zapusti. Preden se približa izdela tri prototipe. In sicer hold-portal, fog cloud in spider climb. Zatem pa se odpravi do vrat. Previdno si jih ogleda, od ključavnice do njenih tečajev. Če ne opazi nič nenavadnega jih poskuša odpreti.