2. Prvi dnevi v Ardenu

"Če je blagoslov to kar iščeš, ga boš dobil. Bi pa na tej točki še omenil, da sem se odločil, da bom skušal živeti svoje življenje tukaj kot asket. Za začetek bi razdal svoje imetje. Oklep in ukrivljeni meč bosta vsekakor bolje služila nekomu, ki v boju ne more uporabljati božanske energije," ob tem se ozre do Liriel. "Oklep je sicer prejel nekaj udarcev, a je precej kvaliteten. Meč pa še ni okusil krvi, naj bi pa imel posebne moči proti zlem bitjim."

Nato se ozre naokrog, ter reče: "Ostale stvari niso tako specifično namenjene za boj. Ogrinjalo je uporabno pri zaščiti pred mnogimi rečmi, sem pa opazil, da ima tisti, ki ga nosi poleg tega, da ga lahko uporablja ob fizičnih manevrih tudi trdnejšo voljo. Naočniki imajo možnost razbiranja vseh jezikov, zna pa bit stavčna struktura včasih nekolikanj nerodna. Pas poveča moč tistemu, ki ga nosi. Imam še precej simbolov mojega božanstva, ki jih bo prejel, kdor jih želi. Na voljo je tudi palica, ki vsebuje urok za zdravljenje ran. Imam pa še polno drobnarij, razne bakle, sveče. V kolikor bi kdor izmed prisotnih želel kaj prejeti, naj pove. Denar je pa že tukaj na mizi, razen 50ih zlatnikov, ki jih bom morebiti še rabil dokler se ne seznanim z mestom in okolico."

"Sam bi z veseljem pomagal pri grandji toda bom raje čas posvetil spoznavanju okolice. Poveljnica, kdaj bom lahko z vodičem pričel z razgledovanjem naokrog?"

Zahvali se Alegu za ponujeno pomoč. Nato pa reče: "Zanimiva odločitev. Sam se ne bi branil ogrinjala in pasu. Odkar namreč jem samo potovalne prigrizke, mi hlače nenehno padajo na na tla"

Poveljnica straže počasi obrne pogled do grofice. Ta še vedno srepo strmi v Alega, nato pa se obrne k poveljnici straže ter ji kratko pokima, nato enako stori še v Brynwulfovo smer.
"Če želite razdati svojo opremo, je to vaša stvar, in jo lahko razrešite med seboj," pravi grofica. Očitno so jo predstavljeni argumenti pomirili.
"Za podarjeno zlato se vam zahvaljujemo, vendar pa grofija ne bo imela kaj dosti od vašega oklepa in drugih tovrstnih stvari."
"Kar se mene tiče," spregovori Liriel, sedaj nekoliko manj napadalno, a kljub temu lahko opazite da njena dlan ne zapusti ročaja meča. "Lahko vseeno poskusimo znova z obzidjem. Če okrepitve našemu krogu menijo, da bodo doprinesli dovolj, nam morda vendarle uspe. Vendar pa bomo v tem primeru začeli graditi na zahodnjem koncu, in končali na jugu."
"Vaša preudarnost in požrtvovalnost ne poznata meja, poveljnica," pravi napol gola mojstrica. "Še posebej kadar so žrtve takšne požrtvovalnosti tisti, ki vam ne pomenijo veliko. Kdo, ki bi bil bolj predrzen od mene, bi morda pripomnil, da si želite načrtovati tako le zato, da bi glavnino orkov speljali pred Hram Harmonije, če bi zid ne bil pravočasno končan."
Liriel ob tem le prhne in dvigne nos v zrak, češ da ne misli niti odgovoriti na to izjavo.

Ko je pogovor nanesel na kopanje lukenj se je nezadovoljno namrščila. "Luknje bi sicer bile bolj učinkovite kot jarek ampak imajo tudi več negativnih strani. Že samo če pogledamo koliko ubdelovalnih površin bi uničili z izkopavanjem naključnih lukenj, da niti ne omenim tega kar je že Herre povedal. Če bi se naši spopadli z orki na bojnem polju bi bilo to zanje prav tako nevarno kot za orke seveda pa ne smemo pozabiti tudi na podložnike ki imajo tam svoje njive in polja. Caltrope se da po koncu bitke pobrati in odnesti, lukenj pa verjetno ne bomo vsakič znova zakopavali in odkopavali."
Malce bolj navdušeno pa se je odzvala na predlog o pasteh na vodi.
"Tudi če je voda plitva," je dejala, "se je skoznjo zelo težko premikati in posameznika dovolj upočasni, da se ga brez težav setreli. Seveda bi se bilo vseeno dobro še dodatno zavarovati in zato bi lahko, če seveda grofija premore dovolj sredstev, namesto navadnih orožji na splavih uporabili topove ali podobne naprave ki delujejo na smodnik. Tako bi lahko, ako bi kazalo, da bodo orki zavzeli splave, le-te v zadnjem trenutku potopili in tako pošastim preprečili, da uporabijo naše lastno orožje na nas. Moker smodnik namreč ni za nobeno rabo, po bitki pa bi same topove lahko izvlekli iz jezera in če bi jih dobro osušili bi bili normalno uporabni še naprej."

Poslušala je še preostale predloge in se na koncu oglasila: "Tudi jaz sem pripravljena pomagati po svojih močeh, morda lahko cenjena grofica pove kje bi me najbolj potrebovali." Zastrmela se je v omenjeno žensko. "Sicer pa, ali je še kaj o čemer se moramo pomeniti?"

Preden bi se strasti ponovno razplamtele je raje sledil Belizarjevemu zgledu o spremembi teme. "No, obdelali smo nek taktičen načrt kam usmerjati svojo pozornost do naslednjega snidenja z orki, seznanili smo se z našimi novimi mesti ter vsaj v povezavi z načrtovanjem obrambe izvedeli približno stanje v zakladnici. Je še kaj o čemer bi se skupinsko morali pogovoriti ali so ostale zgolj še reči, ki jih premore vsaj zanje zadolžen posameznik sam razrešiti?"

"Niti ne, vsaj kolikor je meni znano," odgovori Brynwulf na Herrejevo vprašanje. "To je, če smo sedaj zedinjeni glede tega, da vložimo surovine v obrambni jarek, ter če bo dovolj časa še zid."
Ob tem se vsi pogledi zazrejo v grofico in njeno zakladničarko. Po kratkem vzdihu se tudi ta vda, reko:
"Prav, pa naj bo. Morda se bo tisti človeški rek, da gre v tretje rado, dejansko izpolnil. Mojster Drofsson, najkasneje do konca tedna pričakujem načrt obzidja na mizi, čim prej, tem bolje. Pomenite se lahko še z Liriel in njenim novim pomočnikom, če potrebujete več izkušenj z vojaškega področja. Sicer je, kar se mene tiče, seja končana in lahko greste. Brynwulf in Belizar pa naj se zglasita v prestolni dvorani potem ko se zmenite, kar se imate še pomeniti."
Ob tem mojstrica Zhao naglo vstane in odkoraka do vrat, jih z enim sunkom vsake roke na široko odpre, nato pa hitro, a tiho zapre za seboj, brez da bi se poslovila ali spregovorila besedo.
"No, potem se pa vidimo čez nekaj časa," reče Brynwulf in se poslovi, vstane, ter odide skozi vrata, kaj hitro zatem mu sledi tudi Syrea. Grofica ostane na mestu, verjetno zato, ker misli sobo zapustiti šele pred vami. Poveljnica Liriel pa se obrne k Alegu in vpraša:
"Nekaj ste se hoteli še pogovoriti?"

"Da, seveda, sem pa že omenil zadevo nekaj trenutkov prejle. Namreč, kar se tiče meča in oklepa, bi verjetno bolje ustrezala kakšnemu vojaku, in vi verjetno veste, kateri bi ju lahko najbolje uporabljal."

Med tem, ko čaka na Aleg in poveljnico, da zaključita pogovor da bi slednjo povprašal o nadaljnih ukazih, pristopi Herre bližje k grofici. "Dejali ste, da gre v tretje morda rado. So orki torej napadli komaj dvakrat do sedaj?"

Enryh se sprehodi do Liriel in ko konča pogovor z Alegom vpraša: "Oprostite, zanima me vaše mnenje o gradnji zidu. Zanimajo me predvsem vaša opažanja glede prejšnjih orkovskih napadov. Kje so se najprej prebili skozi, kako se lotijo premagovanja ovire kot je zid ter druge podatke, ki bi mi pomagali."

Grofica posluša Herrejevo vprašanje, a nanj odgovori z vzdihom.
"Močno upam da je vaša veščina z orožjem in poveljevanjem vojakov boljša od vašega spomina, gospod kentaver. Kot je bilo že nekajkrat rečeno, so orki napadli že mnogokrat, v povprečju enkrat na dve leti, enkrat pa tudi tri leta zapored. Moj up, da je nekaj na tem človeškem izreku, se je nanašal na obzidje, ki smo ga do sedaj poskusili obnoviti že dvakrat, vendar obakrat brez uspeha. Zato smo tudi do sedaj opustili možnost izgradnje novega, saj so bili stroški previsoki, poleg tega pa bi z njim zaščitili le mesto samo, ne pa tudi kmetij."

"Če je tako," pravi poveljnica Liriel potem ko prikima Alegu, "Potem jih lahko odložite kar v moji pisarni, če ne greste tam mimo pa ju lahko pustite tukaj in jih bom odnesla sama. Razen, če bi ju raje sami izročili Lorianu. Kolikor slišim, ste se enkrat ali dvakrat že srečali z njim. In... hvala. Vešč borec s takšno opremo bo gotovo naredil opazno razliko."
Zatem poveljnica svojo pozornost usmeri k Enryhu.
"Niso se potrebovali kaj dosti potruditi da so se prebili skozenj. Obakrat namreč zid še ni bil dokončan, tako da so ga preprosto zaobšli. Nekaj jih je sicer tudi prebilo zid, vendar so ga povečini uničili potem, ko so nas prisilili v umik z zidu. Ne tako kot za časa pred imperijem, ko je bil zid visok tri metre in širok ravno toliko, prav tako pa smo imeli izurjeno vojsko, ki jih je lahko postrelila še preden so sploh prišli na polovično razdaljo dometa naših lokov. Večinoma sploh nismo potrebovali orožij na blizu. Zdaj..." Liriel zavzdihne, nato pa nadaljuje;
"Zdaj je boj na blizu najpomembnejši del urjenja za stražo, saj največkrat pomeni razliko med življenjem in smrtjo. Ampak odhajam z glavnega toka pogovora; pri prebijanju zidu se orki predvsem zanašajo na golo silo, če ta ne zadostuje, pa znajo tudi izruvati kakšno drevo in ga uporabiti za bojnega ovna. Kolikor vemo ne premorejo miselnih sposobnosti civiliziranih rodov, vendar pa niso neumni, in z veseljem uporabljajo vsako sredstvo ki se ga domislijo. Posebej uživajo, kadar lahko uporabijo kakšno od naših orožij proti nam, tako da predlagam, da karkoli že mislite ustvariti, naj bo dovolj zapleteno da se brez urjenja ne da uporabljati, ali pa da vsebuje kakšno posebej nemarno past za neželene roke."

Enryh zamišljeno posluša vse, kar ima Iliriel za povedati, nato pa reče: "Mhm. Moja orožja bodo imela vsaj neko varovalo ali pa možnost uničenja v primeru, da se sovražnik približa. Kar pa se tiče obzidja bi uporabil že obstoječe palisade in jih prestavil pred novo obzidje. Tako bi lahko povečali učinkovitost samega obzidja. Kakšno pa je vaše mnenje glede dimenzij obzidja. Tako visok in širok kot v času imperija žal ne bo. Kaj pa je po vašem mnenju bolj pomembno. Višina ali širina zidu?"

"Mhm razumem. Zgolj razjasniti sem želel mišljenje, da ne bi česa narobe sklepal." Nato se še spoštljivo poslovi ter stopi do poveljnice, kjer v tišini prisluhne pogovoru čakajoč na nadaljna navodila.

"Palisade lahko ostanejo kjer so, še posebej če bomo obzidje gradili čez ruševine starega," odvrne poveljnica. "Glavno je, da je obzidje višje od dosega orkov, torej najmanj poldrugi meter, široko pa bo moralo biti dovolj, da bodo na vrhu lahko stali lokostrelci brez da bi med premikanjem padali dol. Poleg tega bo moral biti tudi dovolj širok, da ga posamezen ork ne bo mogel prebiti brez pomoči, torej najmanj toliko da bi zdržal udarec običajnega oblegovalnega ovna. Če bo prešibak, ne bo služil namenu, saj se bodo hitro prebili čez, če pa bo prenizek pa tudi ne, saj orkom ne bo treba plezati da nas sklatijo dol z njega. Če karkoli od tega ni mogoče, potem bi bilo morda res bolje da se osredotočimo na kanal, namesto na obzidje."
Ko opazi da jo Herre čaka, mu kratko pove:
"Če se še vedno želite najprej seznaniti s terenom, govorite z Lorianom pri grajskih vratih. Med sestankom je šel po tistega, ki vas bo spremljal, in če ta ni že zdaj z njim, pa vam bo Lorian povedal kje ga najti."

"Razumem." odgovori kratko in jedernato ter se napoti proti izhodu. Sam pri sebi ni prav nič navdušen nad ponovnim snidenjem s stopnicami, toda globoko v sebi je vedel da bo trenutek snidenja ponovno prišel.

"Hvala za nasvete." Reče Enryh in se odpravi iz dvorane. V njegovih mislih pa so že potekala gradbena dela tako za obzidje, kot za mnogotera obrambna orožja.

Ko se Herre sooči s stopnicami, se najprej krepko spotakne, a razen nekaj bolečih modric ((4 non-lethal damage)) pravzaprav pride s četrtega na tretje nadstropje hitreje, kot če bi šel polagoma. Vendarle je kotaljenje navzdol dokaj hiter način potovanja. Razen tega pa nadaljuje z nekoliko večjo previdnostjo in čez nekaj časa brez dodatnih pripetljajev prispe nazaj v pritličje. Tam ga že pričaka vojak, katerega je bil srečal ob svojem prvem prihodu v grad, ki ga obvesti, da je njegov spremljevalec trenutno v krčmi na pivu, in da ga bo brez težav našel tam. Poleg tega pa naj bi mu bil vodič že poznan, vsaj na podlagi tega kolikor je iz njega uspel izvleči.

((Zdaj bomo počasi naredili tisti preskok, bi bilo pa fino če se še zmenite kar se imate za zmeniti prej; razen Herreja, ki bo dobil še odpis ali dva s strani svojega vodiča preden gremo za mesec naprej))

Po nekaj povpraševanja je le uspel najti krčmo. Ko je stopil skozi vhod se je ustavil, z očmi preskakojoč med osebami v prostoru da bi našel neznanega, a obenem bojda poznanega vodiča.

Ko je Aleg naznanil da namerava razdati svoje imetje so se Belizarine oči požrešno zasvetlikale in takoj je pripomnila da bi ga z veseljem prikrajšala za tistale čedna očala in pa tisto čarobno palico ki si jo uporabil da si ozdravil Enryha.
Prisotni v sobi so nato začeli le-to zapušlčati a Belizar se je odločila še malo ostati saj jo je vendarle grofica določila za svojo pomočnico in zanimalo jo je če ima sedaj kako nalogo zanjo.

"Seveda," Aleg sname očala, ter na plano privleče zdravilno palico, ter ji jih poda.

Nato se odpravi v mesto, odloži meč in oklep v pisarni poveljnice, ter se odpravi nazaj do krčme. Tam poda gostilničarju še preostalih 50 zlatnikov, ter mu reče, da naj poskrbi, da najrevnejši prebivalci dobijo najboljše kosilo, ki ga lahko ljudem s tem denarjem pripravi. Prepusti pa mu tudi preostalo opremo ((cleric's kit -  backpack, belt pouch, an iron pot, a mess kit, rope, torches (10))), češ da naj da stvari ljudem, ki jih rabijo, izvzemši mošnjo s sestavinami za uroke, kresilom za ogenj, kosom mila, en sveti simbol, ter sveče in cenen sveti zapis za bodoči tempelj.

((Belizar dobiš: Wand of Cure Light Wounds (49 charges left) in Spectacles of Understanding))

Za Alegom v kratkem odide tudi Liriel, tako da Belizar ostane sama z grofico.
"Je kaj, zaradi česar si se odločila počakati da bova sami?" vpraša ta z nekoliko nenavadnim glasom, ki zveni kot nekakšna mešanica zanimanja in naveličanosti.

Aleg kljub nekoliko kasnejšem odhodu v krčmo prispe še pred Herrejem, ki se je medtem bavil s stopnicami na drugi strani hodnika, vendar je slednji prišel v krčmo še pravočasno, da je lahko opazil svojega sodruga, kako krčmarju ponuja svoje premoženje.
Vendar pa kentavrovo pozornost takoj zatem pritegne dlan, ki mu pomaha od ene od miz ob levi steni, tam namreč sedi svetlolas polvilin v z modro kapuco in ogrinjalom, ki ste ga bili srečali na poti nedaleč stran od tu, ter pije iz majhnega vrčka. Vkolikor se mu Herre približa, ga ta pozdravi in ga vpraša čemu je dobil poziv s strani poveljnice straže, da naj ga spremlja čez divjino.

Krčmar Alega nekoliko čudno pogleda, ter vpraša:
"Pa ne bi potem tega raje samo razdali mednje? Nisem ravno vajen posredovati pri deljenju stvari revnim."

"Saj bi storil to sam, toda ne poznam še mesta, niti prebivalcev. Upam, da jih bom v kratkem dobro spoznal, do tedaj, bom pa kar zaupal vaši presoji. Navsezadnje, komu lahko v mestu zaupaš, če ne krčmarju," se nasmehne Aleg.

"V kolikor pa res nočete storiti tega, pa bi vas vseeno prosil, da me vsaj usmerite do najrevnejših, koga naj iščem, ..."

Nekoliko sumničavo pogleda svetlolasca. "Mar nismo tebe skupaj z mojo skupino srečali na poti sem?" Pokliče k sebi jaguarja, preden bi le-ta kakšnega lakotnika prikrajšal za obrok ter poda sogovorcu dlan. "No, srečali ali pa ne, jaz sem Herre, nova desna roka poveljnice. Slednjan pa te je pozvala zato, da mi razkažeš pokrajina Ardna. Za slednjo jo je namreč dobro, da jo kakor nova vojaška pridobitev grofije čim bolje poznam."

Krčmar se nasmehne ob Alegovem komplimentu, vendar odkima ter dvigne dlan.
"Pa kljub temu, je moj delavnik pogosto zaseden s tem da skrbim za potrebe svojih gostov. Vsekakor pa bodo ti ljudje veliko bolj cenili, če dobijo te stvari od vas samih. Najlažje jih boste našli ob ograji mesta; tisti ki nimajo lastne strehe nad glavo se vedno naselijo v ruševinah, še posebej tistih v malo boljšem stanju." Zatem se loti znova čistiti enega izmed pivskih vrčev.

"Tako je," odgovori vilin. "Arian Wyrinn, če ste slučajno pozabili." Zatem izprazni svoj vrček, ter vstane: "Se kar odpraviva? Veliko je za videti, in danes ne bo več dolgo svetlo."

"Tako bodi," odvrne Aleg. "Bi pa potem vendarle prosil za kosila, kolikor se jih pač da dobit za teh nekaj zlatnikov, pa jih bom sam odnesel."