3. Težave vladanja

*popravek, manjkata 2 besedi:
"Saj bi znalo že to, da se pozdravit vojsko pošlje versko osebo, izgledati sumljivo."

"Zsksj bi izgledalo sumljivo? Ne prenapihujmo zadeve ter ne pripravljajmo nekega sprejema. Sam se ne mislit iti neke verske politike, saj kaj več kakor pozdrava od mene na začetku ne bo dobil. Moj primarni pomen odhoda naproti je po dolgem času ponovno snidenje z mojimi sodrugi. Vse v zvezi z ibkvizitorjem bo sekundarnega pomena. Konec koncev, kaj pa je drugačen od nas? Pred zakonom smo si enaki in če bo povzročal preveč težav se ga bo kakor vsakega drugega pač prijelo."

"Ko si sprejel položaj v grofiji, je bilo odločeno, da političnim igram ne boš mogel uiti. Vse kar lahko storiš je, da se naučiš vsaj nekaj političnega manevriranja. Prijelo? Če misliš aretacijo, to gladko odpade. Aretiraj inkvizitorja in bo prišel drug, tak, ki bo še bolj vohljal. In če se znebiš še tistega si na dobri poti, da bodo naslednji prihajali z vojaškim spremstvom."

"Res? Torej naj po tvojem zgolj zato, ker ima naziv inkvizitorja, dopustimo da krši zakone ter počne kar ga je volja? Kar naj torej pride z vojaškim spremstvom če hoče zaradi mene."

"Gospodje, počasi," se oglasi grofica. "Nihče ne bo inkvizitorju skrivil lasu, dokler je tukaj. Najbolje bo, da opravi kar je prišel narediti, potem pa se spravi stran. Kot ste že sami dognali, njihova vrsta ne samo da je nad zakonom, ampak potegnejo za seboj še ogromno niti, v katere se nimamo namena zapletati."
"Drži," prikima lord Brynwulf, tako grofici kot svečeniku. "Seveda grem lahko zraven, vendarle sem verjetno najbolj primeren za to vlogo." Nato pogleda proti Herreju.
"Morda bi ne bilo napak, ko bi se kar odpravila? Bržkone bodo že pred večerom v mestu, če ne prej."

Sprijaznjen z usodo, vedoč da ne bo spremenil miselnosti, spravi iz sebe globok izdih nakar stopi proti izhodu.
Šele, ko je dvojica na samem, kentaver nagovori novega sopotnika. "In kakšna je vaša zgodba lord Brynwulf? Kako ste končali tukaj? Glede na to, da bo pot trajala nekaj časa si jo lahko vsaj malo popestrimo."

"No, ni kaj dosti za povedati, pravzaprav," odgovori lord Brynwulf medtem ko spremlja kentavra do stopnišča. "Po priključitvi Ardena k imperiju sem bil določen za nadzornika te regije. Prvotno je bilo sicer mišljeno da bi prevzel oblast, vendar ste sami videli kakšna je naša draga grofica. Tako sem se odločil da sem, namesto da bi pritiskal na zadevo, pristal na kompromis. Njena milost ostajajo na oblasti, meni se ni treba ubadati s tem kako bi jo odstranili in se potem soočali z ogorčenostjo prebivalstva, vodstvo pa tako ali tako povečini ve, do kje sme iti, če pa slučajno njeni interesi hodijo preveč v navzkriž bodisi z interesi ljudi ali imperija, pa sem še vedno na primernem položaju, da na to opomnim."
Skomigne in se nasmehne, nato pa vpraša:
"Kaj pa je vas pripeljalo do sem, mojster Herre, poleg imperialnega dekreta? Z nečim ste si že morali prislužiti položaj, katerega sedaj zavzemate. Ne mislite da mi ni znano, da ste po vsej verjetnosti prvi kentavrski baron v zgodovini."

"Torej," reče grofica, "Vprašanje prihajajočega inkvizitorja in kentavrov je v tem trenutku rešeno, kako pa ste se odločili glede škratov? Vsi trije gotovo ne boste hodili za njimi; če že kdo gre, naj gre gospod Orathai, saj kot je že sam povedal, v primeru napada od njega ne bo kaj dosti koristi." Ob tem se v grofičinem glasu sliši ravno še zaznaven podcenjevalni ton.

Na vprašanje zgolj skomigne z rameni. "To pa vedo verjetno zgolj svetovalci njegovega visočanstva ter njegova milost sama. Sam vem zgolj, da sem bil nekega dne pozvan v dvorano k njegovemu visočanstvu, kjer smo zvedeli novico. Mogoče jih je prepričala moja zavezanost redu, mogoče moj vojaški položaj ali pa to da sem sin poglavarja našega plemena. Morda pa je šlo zgolj za politično potezo, da se pokaže kentavrom njihova enakovrednost v imperiju. Bi rekel, da veste vi več o političnih igrah kako jaz. Če smem vprašati, kaj pa ste počeli preden ste bli premaknjeni sem?"

"oprostite, vendar se z vašim predlogom ne strinjam. Vsekakor lahko gre Aleg v gore, vendar pa ne sam. V primeru nezgode je vedno dobro imeti partnerja, ki ti pomaga." Nato ogovori Alega: "Kako hitro bi naju lahko Nahar opozoril o prihajajočem napadu, če bi ga opazil na eni izmed svojih izvidnic? Misliš, da bi lahko ob njegovem pravočasnem opozorilu sestopila z gore in se vrnila v grofijo še pred napadom?"

"Opozori naju lahko dovolj hitro, toda midva bova verjetno prepozna. Prioriteta je, da opozori kentavrsko enoto, ter nato še mesto, če bo dovolj hiter."

"Mislim da pozabljate na Herreja in njegovo enoto, ki bo orkovski napad zagotovo upočasnila. Vendar pa ne bom vztrajal v brezglavem prerekanju in ostal v grofiji. Vendar pa bi na tem mestu zaprosil za dodatno financiranje mojih obrambnih orožji. Če že ostanem tukaj, naj vsaj moj čas ne gre v nič. Tako bi poskusil izdelati še vsaj kakšno obrambno orožje, ki bi ga lahko postavili na mestno obzidje."

"Bil sem zadolžen za pobiranje in transport davkov v širši okolici Olafsthegna," odgovori Brynwulf. V tem trenutku prispeta do stopnišča, in človek kentavru z vljudno gesto nakaže, da mu daje prednost; bržkone je dejstvo, da se ne bi hotel znajti nižje od kentavra, če bi le-temu spodrsnilo, igralo vse prej kot nepomembno vlogo pri tej odločitvi.

"Že zdaj ste porabili kar nezanemarljiv del naših zalog za te svoje naprave, katerih učinkovitost v dejanskem napadu je zaenkrat še vedno pod vprašajem. Če želite porabiti več denarja, vam predlagam da se domislite od kje drugje bi ga še lahko nabrali, kot le iz že tako jenjajočih zalog," odvrne grofica Enryhu, zatem nadaljuje;
"Strinjam se, da bi moral gospodič Orathai imeti spremljevalca, kajti vsaj dokler imamo težavo z inkvizitorjem, bi ga bilo nespametno izgubiti..." začne grofica, nato pa se naenkrat ustavi in, potem ko si je vidno premislila, doda, tokrat gledajoč Alega;
"Pravzaprav ne, točno zaradi inkvizitorja bi bilo pametno, da tudi vi zaenkrat še ne greste nikamor. Kdo bo bolje obvladal lovca na nevernike, kot svečenik verstva, kateremu taisti lovec pripada?"

"Sam, presenetljivo, kot to morebiti je, nisem imel skorajda nič stikov z inkvizitorji. Pravzaprav niti nimam izkušenj z vodilnimi položaji, na katerih so ponavadi ljudje, s katerimi ima večina inkvizitorjev največ stika. Ravno zato sem namreč tudi predlagal, da ga sprejme Lord Brynwulf. Poznam kar nekaj običajev plemstva, toda več časa kot na dvoru sem preživel v zaporu," se nasmehne Aleg.

"No, v kolikor se pošlje koga drugega, kar popolnoma dopuščam, nisem pretiran hribolazec, zgolj hotel sem spregovoriti nekaj besed z njima. Dlje kot škratov ni, večje so možnosti, da bosta izginila in se v primeru, da kaj najdeta, vrneta z več škrati. Medtem, ko vem, da je to rahlo škodljivo, bi tudi v primeru, da ju ujamemo še sama, rad prepričal v to. Seveda pod nekaj pogoji. To nam da fantastično možnost. Namreč, da zaposlimo škrate, da nam pomagajo v bojih proti orkom. Morebiti celo v dovoljšnih silah za napad in ne zgolj obrambo, če postavimo njim tako všečne pogoje. Sam sem razmišljal o dovoljenju izkopa določene teže rude za vsakega mrtvega orka, ki nam ga pripeljejo. Tako dobimo nekaj stvari:
- zmanjša se število orkov.
- dobimo trupla orkov, ki jih lahko namestimo kot opozorilo za ostale orke. Uroki za oživljanje sicer obstajajo, a dvomim, da jih orki poznajo, še sam jih ne, pa še precej dragi so.
- in navsezadnje bodo škrati morali nehati s kopanjem takoj, ko jim zmanjka orkov za pobijanje. Torej takoj, ko nam niso več uporabni."

Prikimal je gesti in stopil naprej, da bi se prvi spopadel s stopniščem. Počasi mu je šlo slednje že pošteno na živce, zaradi česar je pričenjal resno razmišljati tudi o tem, da bi si poiskal nekakšnega namestnika, ki bi se udeleževal sestankov ter mu nato poročal. Ali pa bi se zgolj pozanimal pri poveljnici kaj se je dogajalo pomembnega ter igral na karte s tistim. Vsekakor nekaj, kar bi ga rešilo ozkih ter strmih muk pred njim.

Že po nekaj korakih je Herreju spodrsnilo in kot že nekajkrat do takrat je, ob Brynwulfovem vzkliku, zgrmel po stopnicah navzdol do širšega predela ob vratih za tretje nadstropje, ter si ob tem prislužil buško in nekaj grdih modric (5 non-lethal damage).
Človeški baron se je nedolgo zatem že spustil po stopnicah in ob pogledu nanj povprašal kentavra, če potrebuje pomoč. Ta je vljudno zavrnil ponujeno, nato pa sta nadaljevala pot navzdol brez drugih zapletov, dokler nista končno dosegla kentavru dragega pritličja.

"Ideja je odlična," se strinja grofica. "Vendar pa bi se morali škratje strinjati s takšnimi pogoji, kar zna biti težavno. Da sploh ne omenjamo potencialnega diplomatskega incidenta, če bi opazno število škratov umrlo, pa njihovim sorodnikom doma ne bi bilo neizpodbitno gotovo, da po krivdi orkov. Vsekakor pa lahko gospodična pomočnica," ob tem pogleda Belizar, nato pa nadaljuje, "poskrbi za dobro spisano in prepričljivo pismo kakšnemu njihovem rudarskem združenju, ali karkoli že imajo. Morda bi imel gospod Drofsson kaj za pripomniti, glede na svojo zgodovino s škrati?"

Mrkega pogleda je premagal že zadnjo stopnico. Zmeraj manj je ljubil to dvonožno arhitekturno idejo ter zmeraj bolj je preklinjal tistega, ki si je zamislil zgradbo takšno kakršna je bila. "Sedaj vidite s čem se morem vsakič spopadati in bi se mogoče tudi vi strinjali, da bi lahko sestanke imeli na kakšni boljši lokaciji. Ali pa se jih bom sčasoma preprosto nehal udeleževat, ker se ne mislim vsakič zafrkavati s tem prekletim stopniščem."

"Seveda je tu vprašanje strinjanja, ampak če se ne strinjajo z našimi pogoji, ki jih sicer moramo še dodelati, sam sem imel v glavi zgolj osnovno idejo, potem lahko mirne volje odidejo in prepustijo izkopavanje rudnin nam. Verjetno se ne bodo takoj strinjali, ampak vedno lahko s pogajanji pridemo do skupnih točk. Bi nam pa proti orkom vejetno zavezništvo prišlo prav. Sploh z raso, ki je razvila številna orožja, kot so bombarde. Verjetno še vedno razvijajo kaj novega, in mi jim lahko s tem omogočimo tudi testiranje teh orožij na orkih, ter morebitnih novosti pri kopanju v našem gorovju."

"Vsekakor se škratom lahko predlaga taka ponudba, vendar dvomim, da bi jo sprejeli. Glede na njihovo skušno zgodovino z ljudmi, jim tega niti ne moremo zameriti. Trenutno pa je tako ali tako glavna prioriteta izgradnja obzidja in povečanje obrambe. Ker pa me vseno skrbi za škrata, ki sta se odpravila v gore, bi predlagal, da za njima pošljemo vsaj dva prebivalca vešča hribolazenja. "

"Razumem vašo težavo," odgovori lord Brynwulf. "Vendar pa se boste morali strinjati da zaradi udobja enega kentavra, četudi barona, nima smisla rušiti in ponovno zgraditi katerega od dveh stolpov le zato, da bi bilo stopnišče širše in položnejše. Se bom pa pozanimal, če se ne bi dalo najti boljše alternative."
Zatem se odpravi na levo stran grajskega dvorišča, kjer osedla vranje črnega konja, nato pa pomigne kentavru da bi bil čas, da zapustita grad.

"Vse to drži," odvrne grofica, "vendar pa je razvoj dogodkov odvisen popolnoma od tega, kako voljani bodo sprejeti takšno ponudbo, še toliko bolj pa, če sta tista dva škrata sploh našla kaj vrednega ali ne. V slednjem primeru nimamo ničesar, kar bi škratom lahko ponudili v zameno za njihovo pomoč. Razen testiranja naprav nad orki, vendar mislim da to samo po sebi ne bo dovolj."
Nato sklene prste pred seboj ter doda: "Belizar bo začela z vzpostavitvijo kontakta, potem bomo pa videli kako bo. Verjetno res lahko pošljemo dva ali tri bolj avanturistične meščane, da se pozanimajo o tistih dveh škratih. Če je to vse, lahko s tem sestankom zaključimo."

"Seveda," je pokimala grofici, ki ji je dodelila nalogo vzpostavljanja stika s škrati.
"Če se vam zdita Enryh in Aleg bolj potrebna tu se morda lahko sama ponudim, da grem v gore poiskat škrata? O kamninah in rudah pač ne vem kaj prida a sem zato dokaj spretna pri presojanju karakterjev ljudi. Poleg tega pa se ne spoznam posebej niti na verske zadeve niti na kovanje, zaradi česar bi bila bolj uporabna tu."

Stopi zraven lorda ter se z njim na konju ob oku odpravi proti izhodu z grajskega dvorišča. "Saj ne mislim da bi podirali ali spreminjali stolp. Zgolj drugam bi se prestavili."
Nato se je med korakanjem zamislil o najboljši taktični potezi v primeru prodora orkov čez obrambo. S tem je nekako tudi poskusil nakazati sopotniku, da sam nima več nekih tem prenutno v mislih za pogovor.

"Seveda, seveda. To je popolnoma razumljivo. Toda mar ne bi, ako ne bi našla nič vrednega bila škrata že nazaj? Vprašanje je zgolj, kolikšna je vrednost, ter s tem, za koliko so se pripravljeni pogoditi, če so se pripravljeni pogoditi.

Da, kar se mene tiče, je to vse in lahko zaključimo sestanek."

"Ali pa se jima je kaj pripetilo," doda grofica brez nekega posebej zainteresiranega tona. Zdi se, da ji življenj dveh škratov ni pretirano mar.
"Najsi bo kakorkoli že, odločili smo se da pošljemo dva izmed meščanov, vkolikor najdemo toliko interesentov, za njima. Če se Belizar želi pridružiti, se mile volje lahko - potem, ko bo pismo za v Utgarde dokončano in potrjeno kot ustrezno še z moje strani."
Zatem grofica vstane, kratko pokima trojici, ter se sprehodi v smeri vrat.

Po nekaj minutah tišine, kajti predstavnik Ardenskega ljudstva je bolj ali manj uganil Herrejeve želje glede pogovora, sta bila že zunaj mesta, ob čimer sta izmenjala par besed s stražarji ob palisadi, nato pa krenila po makadamski cesti naprej v smeri proti krčmi, ki se je bila nahajala dan hoda stran od mesta.
Na nebu se je pelo sonce, sicer safirno nebo pa je le redko zmotil kak oblaček; niti krošnje dreves, pod katerimi sta Herre in Brynwulf kaj kmalu znašla, niso uspele kaj dosti zakriti sončne svetlobe, tako da se je njuna pot pela čez alejo dreves, ki so se kopala v svetlobi ognjene in smaragdne barve.
Nedolgo zatem, ko sta bila prečila meje gozda, sta pred seboj zaslišala množico kopit v strumnem ritmu. Ni minilo dolgo časa, dokler nista vira zvoka uzrla tudi na lastne oči.
"Hoj!" zakliče Brynwulf ter pomaha z odprto dlanjo v smeri prišlekov, ter jim odjaha bližje. Nato svojega konja obrne vštric s skupino, ter jih nagovori:
"Pozdravljeni v deželi Ardenski, vrli vojaki in seveda vaša milost, gospod Železnoprsti. Sem..."
"Vem, kdo ste, Lord Brynwulf Arnulfsson, nekdaj zakladničar Olafsthegnski," ga prekine škrat v bleščečem belem in zlatem paradnem oklepu na čelu skupine, čigar rdečkasta brada in brki so v obušnem kontrastu s snežno belo lasuljo z navitki, ki jo nosi na glavi - se pa le-ta sklada z zlato-obrobljenim monokljem na njegovem levem očesu.
"Vem tudi čemu ne služite več na svojem nekdanjem položaju in namesto tega delate..." ob tem nekoliko priviha nos ter zaključi; "...karkoli že počnete tukaj, v zadnjici Imperija."
Herre prvič odkar ga je srečal vidi Brynwulfa tako škrlatnega v lica, morda zaradi sramu, besa, ali pa mešanice obojega, da bi ga brez težav zamenjali za pečatni vosek, kakršnega uporabljajo visoki krogi Imperija. Poleg tega je tudi prvič, da ne odgovori ničesar, z brki in brado pa se ne igra, temveč za trenutek izgleda, kot dasi hoče okoli prstov oviti čim daljšo klobko obraznih kocin, ter nato iz njih splesti vrv in obesiti inkvizitorja.
"Da, no..." reče naposled človeški baron, kot po čudežu nekoliko pomirjen, čeravno se v njegovih očeh še vedno bliskajo rezila, "pustimo preteklost v preteklosti. Njena velikodušnost, grofica Finra, vladarica Ardena in naslednica marmornega prestola, je želela da vam ponudiva spremstvo do mesta. Naj predstavim kepatana Herreja Hryntar-khanssona, prav tako barona Ardenskega, ter desno roko poveljnice Ardenske straže."
"Oj Herre, se ti je kaj skrajšalo, da so ti morali tako podaljšati ime?" se zasliši izmed skupine kentavrov, ki sestavljajo preostalo telo skupine, katero se kratko a iskreno zasmeje. Zatem prvi izmed njih, kentaver v usnju z lokom in puščicami na hrbtu, ter pšenično barvo las in dlake, stopi naprej ter se udari s pestjo po prsih, rekoč:
"Vaša špica se javlja na dolžnost, kapetan."

Ob zaključku sestanka Aleg stopi do Enryha, ter ga tihoma povpraša: "Ali bi si lahko, ko se nekoliko poleže prah od prihoda inkvizitorja, čez kak teden ali dva za en dan izposodil dnevnik? Toliko da ga preučim, nisem še imel priložnosti namreč. In ko sva že pri tem, si ga v tem mesecu kaj uporabljal in izvedel kaj novega?"

"V tem mesecu ga sicer nisem uporabljal, sem pa zaznal določene spremembe, ki so najverjetneje posledica uporabe dnevnika. In seveda ti ga posodim, samo opomni me, ko ga boš želel, saj imam veliko dela in bom mogoče pozabil na najn dogovor."