3. Težave vladanja

"Oh ne, meni nič. So pa vaše sladice bojda zaradi mojega novega naziva odstranjene z jedilnika, da se bom jaz lahko bolje mastil kakor se za barona spodobi."
Namestniku pokima nakar se obrne, da gleda s trupom proti robu ceste. "Špica, zbor!" Počaka, da enota izpolni ukaz ter se stran od njih k preostali dvojici druščine obrne šele, ko je še zadnji izmed kentavrov postrojen kakor znajo vojaki. Stopi bližje, puščoš sodruge v mirnem položaju. "Pozdravljeni še v mojem imenu gospod inkvizitor. Sam nimam kaj veliko za povedati zato je verjetno najbolje, da se napotimo proti mestu." Nato se urno obrne ter zaukaže enoti, da naj se premakne s prostim korakom naprej po poti, ne čakajoč na to ali si bo dvojica želela še počiniti za kakšen trenutek.

Grofica zapusti sobano in za seboj zapre vrata, ter v sobi pusti trojico Alega, Enryha ter Belizar, ki se še imajo odločiti kaj naj počno v času do prihoda inkvizitorja.

Šele ko se kentavri postavijo v vrsto, Herre opazi da inkvizitor ni edini ne-kentaver v skupini; za njimi se namreč nahaja še en konjenik, po videzu človek, ki poleg sebe vodi še enega konja ki vleče obilno založen pokrit voz.
"Da, bo kar primerno, gospodič kapetan," odgovori škrat, ter vzpodbode svojega konja. Brynwulf mu z nemočnim obrazom sledi, tisti moški z vozom pa počaka, da se na ukaz svojega poveljnika premaknejo še kentavri (ki so mu do pred tem zapirali pot), nato pa sledi tudi sam. Pot hitro mine, skupina pa napreduje s hitrim tempom, toliko da jih konj z vozom še dohaja, in naposled prispejo do mestnih vrat v času poldneva, ko je sonce najvišje.

Radostno se je zafrkaval s svojimi možmi in ženami katerih že predolgo ni videl. Šele malo pred mestnimi vrati je tako pritekel bližje k inkvititorju ter ga ogovoril. "Inkvizitor Železnoprsti. Smem vprašati kaj vas je prineslo sem? Morda vam lahko kako pomagamo."

"Odkar smo prispeli v Arden nismo imeli veliko priložnosti govoriti na samem. Torej, kaj si mislita o trenutni situaciji v mestu?" Enryh vpraša Alega in Belizar.

"Sem zadovoljen z napredkom ob gradnji zidu, ter da je bila na današnjem sestanku večina sposobna videti razum, da je po izgradnji zidu pomembno zgraditi mlin. Upam zgolj, da ne bo tale inkvizitor povzročal preveč zapletov. Sploh glede na to, da v mestu ni videti pretirano veliko simpatizerjev naše vere. A ve kateri kaj posebnega o tem inkvizitorju? Morda kakšne informacije, ki bi jih lahko uporabili za branjenje prebivalcev grofije pred njim?"

"Tudi sam sem zadovoljen z napredkom gradnje. Čeprav sem upal, da mi bo uspelo prepričati grofico za kanček več denarja, je njen argument na mestu.. za obrambne naprave sem porabil dovolj mestnega premoženja. Kar pa se tiče inkvizitorja sam nimam nobenih informacij glede njega. V času, ko sem bival med škrati sem svoj čas in pozornost posvečal strojništvu in učenju kovaških spretnosti. Tako da mi tudi njegovo ime ni znano. Iz govoric, ki so mi prišle na uho vem le, da je najverjetneje pripadnik srednjega ali višjega ranka inkvizicije. Sicer pa je prezgodaj, da bi sklepali o njegovih namenih v mestu, saj ga še nismo spoznali. Vem pa, da je z njim potoval moj dolgoletni prijatelj, ki je med potovanjem mogoče izvedel kaj več o njem. Ko ga srečam, ga lahko vprašam tudi o inkvizitorju.
Sicer pa.. imaš kakšne načrte glede prihajajočih tednov? S čim se boš ukvarjal?"

"No, upajmo da mu je uspelo odkriti kaj česar širša publika ne ve, in se inkvizitor širitve tega znanja boji. Sicer je malo verjetno, a to bi vsekakor omogočilo bolj gotovo delo v grofiji, ne da bi se vanj mešala inkvizicija. Me pa res zanima, kaj je privedlo do tega, da je bil poslan semkaj zgolj mesec po tem, ko smo v mesto dospeli mi.

Nič posebnega. Molitve, meditacija, pomoč pri delu, pogovarjanje z ljudmi grofije. Nekako nisem računal na prihod inkvizitorja, kar zna požreti preveč mojega časa. Pa ti?"

"Sam upam, da je le prišel preverit stanje in se bo kmalu odmaknil, saj dvomim, da bi si inkvizitor želel mazati roke z orkovsko krvjo.
Sicer pa sem zdajle namenjen pozdravit omenjenega prijatelja. Potem pa bom verjetno večino časa preživel v kovačiji in razmišljal o možnih izboljšavah na naših obrambnih napravah in grofici izdelal osebni graljevi katapult" Zadnje besede je izgovoril z igrivim nasmeškom na obrazu, takoj za tem pa je še dodal "Saj se lahko oglasim pri tvojem templju, kadar bom potreboval blagoslov pri izdelavi novih izumov?"

"Bi rekel, da ja, ampak templja še vedno ni. Ampak seveda se lahko ustaviš pri naših kočah. Sicer pa, če greš proti prišlekom, se bom odpravil kar s tabo, če te ne moti."

"Seveda, vesel bom družbe. Čeprav ne vem, kje se prišleki trenutno nahajajo."

"Če so že prišli so verjetno na trgu, če še niso bodo pa prej ko slej prišli tja, tako da predlagam, da se odpraviva kar tja."

"Nikoli ga prav nisem srečala," je odgovorila Belizar na vprašanje o inkvizitorju, "a sem slišala že precej o njem. Je nečak škratjega kralja Magnija Železnobradega in to rad izkorišča sebi v prid, poleg tega pa je menda še trmoglav kot gorski kozel." Malce se je zamislila. "Nisem še slišala, da bi šel tako daleč na vzhod... to je zelo nenavadno. Zdi se skoraj kot bi ga nekdo pozval sem."
V odgovor na drugo vprašanje pa je le skomignila z rameni. "Težko rečem, grofica nam ni preveč naklonjena in še zmeraj nam ne zaupa, jaz pa tudi ne njej. Upam vsaj da to ne bo ovira pri uresničevanju naših načrtov."
"Mislim, da se vama bom sedaj pridružila pri sprejemu prišlekov potlej pa se bom najverjetneje res odpravila v gore." To rekoč je vstala in tako vrgla mačka iz naročja, ta pa je po doskoku užaljeno zamjavkal.

Inkvizitor premeri Herreja od glave do kopit.
"Morda. Za zdaj lahko rečem le, da preiskujem nezakonito rabo magije v teh krajih. Kakršnikoli podatki, ki jih morda imate, bi bili dobrodošli."

Ne mine dolgo, ko povorka prispe na mestni trg, kjer kaj hitro ugledajo trojico Alega, Belizar in Enryha, ki so medtem tudi sami ravno dobro prispeli na trg z gradu.

"Odvisno kaj natančneje je to. Tako na splošno težko rečem kaj saj je morda vam kak podatek ali malenkost pomembna, kar se meni ne zdi."

Ko prispejo na trg pokaže na trojico svojih sodrugov ter jih imensko predstavi nakar počaka kaj bo kdo drug storil. Med tem stopi bližje svoji enoti ter jih pobara o času ko niso bili skupaj ter samemu potovanju v Arden.

Aleg stopi najprej do kentavrske enote, ter na kratko pove: "V imenu grofije sem prepričan, da bo grofica kaj povedala, bi se pa rad tudi osebno zahvalil, da ste se odzvali naši prošnji in prišli na pomoč."

Nato se odpravi še do inkvizitorja: "Pozdravljeni v naši grofiji. Moram reči, da me je vaš obisk kar presenetil. Smem vprašati čemu dolgujemo to čast?"

Ko ga je Herre predstavil se prikloni inkvizitorju ter kentavrom, nato pa v množici začne iskati znan obraz, saj naj bi po njegovih podatkih skupaj s kentavri in inkvizitorjem potoval še njegov prijatelj iz časov, ko se je Enryh uril pri škratih.

Inkvizitor samo mrko pokima ob Herrejevem odgovoru, nato pa njegovo pozornost pritegne Aleg.
"Na to vprašanje vam bom odgovoril ob drugi priložnosti," odvrne Ollam, očitno brez želje po deljenju razloga za svoj prihod.

Kentavri se zgrnejo okoli svojega poveljnika ter mu povedo, da so bili pretekli mesec začasno premeščeni k neki večji enoti, in da niti niso dobili nobenih nadaljnjih navodil ali bili predstavljeni novemu nadrejenemu, tako da so predvsem skrbeli za lastno kondicijo, pripravljenost in opremo.

Potem ko se kentavri umaknejo, Enryh opazi za njimi hrbet človeka, ki se ubada z nečim na z belim platnom pokritem lesenem vozičku za seboj. Zdi se, da ima težave s platnom.

"Kondicijo, pripravljenost in opremo kaj? Kakor da vam perverznežem in kockarjem verjamem. Ampak naj vam bo tokrat, saj vem da vaš še zmeraj premagam v vsem naštetem. Sedaj pa mi hitro povejte kako se vam zdi mestece za branjenje ter kaj si mislite o izvidnici v njegovi okolici. To bomi namreč počeli kar nekaj časa dokler se ne spopademo s tukajšnim glavnim sovražnikom, orki. Se vam tresejo kaj konjske riti? Bolje da ne, ker drugače bom jaz poskrbel da se vam bodo imele zaradi česa tresti. Oh, kaj pravi krčmarka v tisti osamljeni gostilnici na poti sem o toliko novih kentavrih v deželi Ardenski?"

"Smo pa skrivnostni," zamomlja Aleg bolj sebi kakor inkvizitorju, a vendarle dovolj glasno, da ni dvoma, da je škrat besede slišal.

Odpravi se nazaj proti svojemu domovanju, ter prične naključno izrekat uroke za zaznavo magije. Morebiti je pa inkvizitor prišel zaradi kakšne naprave, za katero niti sam ne vem.

Enryh odkoraka mimo kentavrov do človeka, ki se je ukvarjal s platnom in ga ogovori: "Vam lahko kako pomagam gospod?"

"Pravi tisti, ki je pri kockah obral polovico trdnjave za plačo. če je govoricam za verjeti," se sliši nekje izmed skupine kentavrov, ob čimer se le-te zasmejejo, vendar kaj hitro prenehajo, da ne bi izpadlo kot posmehovanje.
"Pravijo, da so orki močni za štiri ljudi," reče drugi izmed kentavrov. "To pomeni da se bomo končno borili proti enakovrednemu nasprotniku."
"Upam da jih je vsaj dvakrat več kot nas," reče tretji, "sicer bomo z njimi opravili prehitro."
"Nič posebnega," reče ena izmed ženskih pripadnic kentaverske čete v odgovor svojemu poveljniku, "zgovorno dekle, nevajeno streči več kot dvajsetim hkrati. Očitno je *nekdo* pustil dober vtis kar se naših ljudstev tiče."

Nagovorjeni človek se obrne, nasmehne, ter boksne Enryha v pleksus (2 non-lethal damage).
"To je za tisto zmešnjavo s tekočim ognjem," reče nejevoljno, nato pa inženirja smejoč se stisne v prijateljski objem. Ko se razkleneta pa doda:
"Kako si, ti stari bakreno-glavec?! Leta so ti prizanesla, opažam."
In resnično, Itoirri, ki je bil takrat (vsaj navidez) Enryhovih let, sedaj zgleda nekoliko starejši od svojega starega prijatelja.
"Toliko ti imam povedati!" reče navdušeno kot šolarček, ki se je naučil nečesa novega. "Si vedel da se da vse kisline razdeliti na dve vrsti, ki se medsebojno uničita, če ju zmešaš v primernih količinah? Oh in..." Nenadoma se ustavi in pogleda levo in desno.
"Pravzaprav, mogoče bolje če o svojih odkritjih ne govorim pred vsemi, kajne? No daj pomagaj mi s to ponjavo, če si se že ponudil."

Alegovo iskanje za čarobnimi predmeti je ravno toliko uspešno kot zastavljeni cilj; tu in tam sicer opazi kakšen kos nakita z zelo osnovnimi uroki, predvsem zaščitnimi, ko gre mimo tržnice pa opazi tudi neko orožje, verjetno kladivo ali sekiro, ki se ponaša s šibkim napadalnim urokom.

((Since I've no idea what to do, bo tale post ful bolj introvertiran rpg forum post, in zgolj proti koncu malo D&D post.))

Ko Aleg prispe do svojega domovanja skuša dognati, kaj bi lahko bil razlog za prihod inkvizitorja.
Glede na to, kar je Belizar dejala, bi sam najraje ne bil tukaj, in da bi ga nekdo poslal semkaj, mora biti že nekaj pomembnega. Vsekakor ni prišel semkaj zaradi nevernikov, glede na to, da je toliko časa bila grofija puščena pri miru. Verjetneje je kaj povezanega z nami. Toda posebne pozornosti ni posvečal ne meni, ne Enryhu. A so v mestu še kakšni drugi uporabniki magije, morebiti vilinske? A je katera izmed stvari v mestu nabita z magijo? Nemara dnevnik?

Aleg stopi do nekaterih izmed svojih učencev, ter jih naprosi, naj oprezajo za inkvizitorjem ter ostalimi prišleki, ter se naj trudijo ostati neočitni. Enega pa pošlje k Enryhu, češ da naj mu, ko bo prepričan, da inkvizitorja ni blizu preda sporočilo, da bi rad dobil dnevnik še pred večerom.

Ogorčene pogleda proti tistemu, ki si ga je drznil obtožiti obiranja trdnjave. "Da te ne bom takoj sedaj okrog kepe dvakrat ter se poslal na kazenski tek v polni oprem. Zadenjsko. Še zdale nisem obral polovice trdnjave. Bolj verjetno je bila 3/4 trdnjave, lepo prosim!"
Ob omembi orkov njegov hudomušni nasmešek, ki je ostal po smehu, zbledi v veliko resnejšo obrazno mimiko. Kakor vsakega poveljnika ga je skrbelo veliko reči, čeravno niti njegova kakor smrt sodrugov ni bila ena izmed teh reči. Taktika, učinkovito zadani udarec, take reči so ga skrbele. "No, vsekakor bomo imeli priložnost doseči svojo slavo, saj nam v divjini ne bo nihče pomagal proti njim. Bomo pa morali vleči slamico spet, saj bo tisti z najkrajšo zadolžen za sela, ki bo sporočil mestu da se približujejo orki med tem, ko bodo ostali imeli vso zabavo. Toda pustimo to za kasnejše trenutke."
Nazadnje svojo pozornost nameni še borki, kateri zgolj ponižno odgovori, da ne bi vedel na kaj natančneje namiguje, se bo pa poskusil "pozanimati o zadevi". "Kaj pravite, da vam namesto vsega tega govorjenja razkažem mesto? Konec koncev se spodobi da spoznate tisto kaj boste branili ter kjer boste živeli. Tako da ..." obrne se na mestu tako, da je sedaj z bokom obrnjen proti špici. "... enota, dve vrsti zbor!" Počaka, da se bojevniki razporedijo, nakar izda ukaz za obrat v levo ter jih požene v tek. Sam jim sledi ob strani ter jim med premikanjem razlaga o rečeh ki brzijo mimo njih.

"tebi pa leta niso bila mila... ali pa se ti samo pozna nenehno vdihavanje neznanih hlapov. Kdaj se boš naučil, da se nepoznanih snovi ne preizkuša na sebi.... ali na spečih prijateljih." Zadnje besede je izrekel s smejočim izrazom, a v njegovem odgovoru je bilo čutiti tudi nekaj jeze. Vendar pa se je ta hitro razblinila, ko sta se začela pogovarjati o njunih odkritjih. Enryh je k sebi poklical tudi mechanusa, ki je brez težav namestil ponjavo na svoje mesto.
"Že veš kje boš prenočil? Z veseljem ti ponudim sobo v gradu. Zagotovo se bo za starega prijatelja našla kakšna kamrica. Ko se namestiš pa si lahko ob pivu poveva vse, kar se je pripetilo odkar sva se nazadnje videla. Po pravici povedano me čudi, da še imaš svoje obrvi... lahko bi stavil, da si jih boš slej kot prej odžgal"
Enryh je tako skupaj z mechanusom Itoirrija odpeljal do svoje sobe v gradu. Na poti je služabnikom velel, naj pripravijo sobo poleg njegove za novega gosta. Naročil pa je tudi sod piva, ki naj ga dostavijo k njemu v sobo.

Učenci pokimajo, povprašajo Alega kje bi lahko našli inkvizitorja, nato pa se dva izmed njih odpravita ven iz stavbe. Tretji vpraša o tem kje se nahaja Enryh, nato pa tudi sam odide.

Kentavri brez zadržkov sledijo svojemu vodji med razkazovanjem mesta, kar pa se izkaže za težje kot bi se najprej zdelo: marsikatere ulice namreč niso narejene kentavrski četi primerno, in na vsake toliko se morajo razporediti v eno samo kolono, o teku pa ni bilo več ne duha ne sluha vse odkar so bili zapustili glavni trg.
Meščani, katere srečajo, se jim naglo umikajo, ter se bodisi zaprejo stran, bodisi začudeno gledajo povorko kentavrskih bojevnikov.

"Bo kar držalo," odvrne alkimist na komentar o starosti. "Enkrat mi boš moral razkriti kakšne skrivnosti se poslužuješ, da čas okoli tebe teče tako počasi."
Zatem navdušeno sprejme povabilo, ter sledi svojemu staremu prijatelju na grad. Potem ko raztovori svoje zaloge in se osveži, se pridruži Enryhu v njegovi sobi.
"Torej," začne z nekoliko posmehljivim tonom, "kako to da ste se odločil me po vseh teh letih poklicati k sebi, o vaša baronskost?"