3. Težave vladanja

Vodi jih naokrog dokler se mu ne zazdi, da je razkazal vse pomembni ter tudi vse kar si je sam sploh zapomnil. "Čelo, stoj!" se iznenada zadere, ob čemer se tudi njegov korak zaustavi. Pokliče jih k sebi, kolikor pač prostor dovoljuje brez da bi na veliko ovirali premikanje ostalih. "In torej? Ima kdo izmed vas kakšno vprašanje?"

"Mislim, da formalnosti tukaj res niso potrebne." z nasmeškom na obrazu reče Enryh. "To je le naziv, ki mi ne pomeni veliko. Res pa je, da imam zaradi tega naziva na razpolago delavnico in surovine, za katere bi sicer moral odšteti velike vsote denarja. K sebi pa sem te poklical zato, ker bom potreboval pomoč izkušenega alkimista pri obrambi mesta. Imam pa tudi nekaj projektov, pri katerih bi mi bil v veliko pomoč. Predvsem sem se usmeril v izdelovanje naprednejšega orožja, kjer imam težave z zatikanjem streliva. Nenazadnje pa sem pogrešal tudi veselo družbo starega prijatelja". Enryh se nato pomakne bliže in potiho reče: "Imam pa tudi nekaj načrtov, ki spominjajo na najno raziskovanje nedovoljenih tunelov v Utgardu. Če si seveda še vedno pripravljen tvegati kakšno roko ali nogo zavoljo novih odkritji". Ko konča srkne požirek piva in čaka na Itoirrijev odgovor.

Z Alehom in Enryhom je prispela na trg ter se tudi sama udeležila vljudnosti. Ko pa so se ostali razkropili je sama pristopila k inkvizitorju. "Veliko laskavega sem že slišala o vas," je delaja Belizar, "veseli pa me, da imam končno priložnost spoznati moža, katerega se te govorice tičejo."
Spustila se je v plitev, očarljiv priklonček. "Naj vas kot grofičina pomočnica še osebno pozdravim v naši lepo grofiji, poleg tega pa bi se ponudila da vas spremim do gradu in poskrbim za vaše potrebe če se seveda domislite česa."

Po tistem, ko se njegovi učenci odpravijo, da delujejo kot njegove oči in ušesa, odslovi ostale, ter opravi nekaj molitev k bogu, ko je prepričan, da ni nikogar blizu. Ni namreč prepričan, koliko možnosti bo imel z vohljanjem inkvizitorja.

Večina kentavrov skomigne z glavo, nekaj pa se jih vendarle oglasi. Ko dobijo poveljnikovo pozornost, vprašajo sledeče:
"Kako to, da se ti ljudje pustijo biti ropani, namesto da bi se spopadli na življenje in smrt?"
"Zakaj so se šele zdaj spravljali obnavljat zdi?"
"Ali je za pričakovati, da se bomo borili tudi med ulicami?"
"Kako to, da je pokopališče nepoškodovano, kljub temu da je na najkrajši poti če se gre po jugo-zahodni strani gora proti gradu?"
Nazadnje pa nekdo vpraša tudi še:
"Kaj ko bi vsi skupaj raje šli na pivo? Lahko se pogovorimo tudi ob vrčku."

Itoirri z zanimanjem spremlja Enryhovo pripoved, tu in tam naredi požirek.
"Aha, se mi je zdelo da si moral imeti prste vmes pri oblegovalnih orožjih na obzidju. Po lesu se vidi da je bil rezan pred kratkim. Torej sklepam da si imel v mislih kakšne vrče tekočega ognja za na katapulte? Mogoče raje kislino?"
Ko je vprašan, če si upa tvegati kakšen ud, pa se glasno zasmeje.
"Zakaj pa ne? Ti imaš še obe prvi nogi, jaz pa nisem nič na slabšem z drugo." Ob tem potrka po svoji levi nogi da se zasliši kovinski odzven.
"Mehanska kontstrukcija, poganja jo podobno jedro kot tvojega mechanusa," pove ko iz Enryhove reakcije presodi da si le-ta želi pojasnila. "Stala me je kar lepo vsoto zlata, ampak takšno pogonsko jedro omogoča praktično brezhibno uporabo. Dodaš še pravilno obdelano prašičjo kožo, pa je skorajda kot prvotna. Razen tega da lahko z njo stopim v magmo in je moj edini problem ta, da rabim novo kožo."

"Ah, pravi dvorni pozdrav," komentira inkvizitor in si pogladi brado, nato pa še sam kratko skloni glavo v pozdrav. "Nisem pričakoval, da bom priča drobcu civiliziranosti tako daleč v periferiji. No potem pa le brž ponovno osedlajte svojo žival in naj se podava tjakaj. Tem prej ko izmenjam nekaj besed z grofico in njenim vojaškim vodjo, tem bolje." Nato nakaže, da se ji pusti voditi, kljub temu da sta grad in pot do njega jasno vidna trga.

S prstom pokaže na zadnjega izpraševalca. "Evo, to je pravo taktično vprašanje kakor se spodobi za vojaka. Jaz plačam. Konev koncev je plača polovice trdnjave kar dobra zaloga."
Med tem, ko jih vodi proti krčmi, poskuša odgovoriti še na ostala vprašanja. "Vraževernost orkov? Saj veste kakšni so. Samo spomnite se kako so Gromska kopita prišla do imena. In ja, seveda. Pričakujemo lahko bojevanje na vseh možnih terenov. Od poti, gozda do polj in ulic. Zid pa so bojda poskušali nekaj popravljati pa jim nikoli ni uspelo zaradi česar so naredili raje zgor palisade. Kar se tiče pa borbenosti pa saj veste kaki so ljudje. Čudna bitja, ki se včasih raje skrivajo kakor bojujejo."
Ko pridejo do krčme pobara enega izmed ljudi, da naj stopi noter ter privede ven krčmarja. Ter naj mu ne pozabi povedati da ga išče baron. Ob zadnjem nameni še nekaj besed špici. "To ga bo hitro sprsvilo ven." reče s rahlo šaljivim, bolj pa zbadajočim podtonom.

Enryh z navdušenjem opazuje njegovo nogo saj sam sploh ne bi opazil, da je noga umetna. "Povej kaj si počel, da si izgubil nogo?".
Ko dobi odgovor pa nadaljuje s pogovorom: "Kar se tiče obrambe sem imel v mislil ogenj, vendar pa mi je ideja s kislino še bolj všeč. Edina težava je, da bomo streljali na lastno rodovitno zemljo in škoda bi bilo, da bi si z obrambo sami uničili hrano. Glede prej omenjenega tveganega načrta... nameravam se malce sprehoditi po gradu. Neopažen in v temi seveda. Če tvoja noga ne ropota preveč, te z veseljem povabim zraven". Srkne požirek piva in nadaljuje: "Zdaj pa mi ti povej kaj več o svojih odkritjih ter zvarkih, ki jih znaš spojiti, da bom vedel, kdaj se lahko oglasim pri tebi za pomoč"

Ko Aleg opravi molitve, se spet odpravi med ljudi. Spomni se, da se o nekaj zadevah v tem mesecu še ni pozanimal, zato povpraša nekaj meščanov o močvirju, kaj se tam nahaja, če je kdo že šel vanj.

"Bolj naša lastna iznajdljivost, kot pa premetenost orkov," komentira eden od kentavrov, za katerega se Herre uspe spomniti da je bil prišel iz plemena Gromskih Kopit.
"Na suhem terenu se udarci po zemlji slišijo bistveno dlje in glasneje; še marsikoga pametnejšega od orkov se da pripraviti do tega, da misli da se nadenj zgrinja veliko večja čreda kot v resnici, če je kentaver dovolj premeten in nosi primerne podkve."
Kaj kmalu se prikaže še krčmar s polnim naročjem prav tako polnih vrčev piva, ter jih začne deliti med kentavre.
"To je torej vaša četa, gospod baron? Lepo vas je spoznati, seveda ste vedno dobrodošli tukaj. Le trenutek prosim," nato hitro odide. Še dvakrat se prikaže in odide, dokler končno nima vsak izmed kentavrov svojega vrča.
"Tako, zdaj pa bo. Odprl sem vam račun, tako da lahko naročite kar želite, pa bomo poračunali ko vam bo najprej ustrezalo. Bi želeli še kaj? Sicer se bom vrnil k svojim ostalim gostom, nikar pa se ne zadržujte če si še česa zaželite."

"Aha, izziv torej," komentira alkimist , "kako povzročiti čimveč škode sovražniku, brez da bi povzročil dolgotrajno škodo zemlji. Kislina in tekoči ogenj potem jasno odpadeta. Običajen ogenj bi bil v redu, če se prej pobere ves pridelek; pepel včasih še celo koristi, odvisno od zemlje. Mogoče kakšen strup, nevaren samo živim bitjem in ne rastlinam? Ne, bolje da ne, sledovi bi lahko ostali na zemlji in kasneje škodovali kmetom..."
"Zakaj pa ne," odvrne Itoirri, ko se zave da ga je med njegovim glasnim razmišljanjem Enryh povabil na sprehod po gradu. "Nič bolj glasen nisem kot čevlji ki jih nosim, razen če me misliš pripraviti do tega, da bi plesal Bromunarski gigue."
Zatem Enryhu pripoveduje o različnih stvareh s katerimi se je ubadal v preteklem času; med drugim je s pomočniki odkril da določene kisline nevtralizirajo druge kisline, in da se jih da uporabiti kot učinkovita orožja proti živim sluzem, kakršna se včasih najdejo ob podzemnih rekah in močno zamočvirjenih krajih. Razen tega pa je bil primoran delati predvsem to, za kar so ga bili pripravljeni plačati, kar je pomenilo da je delal predvsem na protistrupih, občasno strupih, in pa sredstvih za preprečitev nosečnosti.
"Človeško, še dvakrat bolj pa škratje plemstvo hoče pojesti celo torto, plačati pa le za sladkor," komentira zadnje. "Saj jih razumem da nočejo toliko otrok kolikor imajo ljubimk - in če je govoricam za verjeti, je moški del klana Rdečebradcev naskočil skorajda celotno žensko populacijo Utgarda, na primer - ampak nobenega pravega izziva ni v tem; slediš formuli in narediš sredstvo, ki je učinkovito v 3/4 primerih, če je spito pravi čas. Časa ti pa ne dajo dovolj, da bi lahko poskušal izboljšati recepturo, tudi če bi vedel kje sploh začeti. Premalo vemo o naših telesih, to je glavni problem zakaj alkimija ne more doseči svojega polnega potenciala."

Eden za drugim meščani odgovarjajo s takšno ali drugačno ubeseditvijo pojma "nič" in se nato nič kaj počasi ne odpravijo stran od spraševalca. Končno pa naleti na bolehno ostarelo vilinko v umazanih oblačilih, ki so bila tolikokrat zakrpana, da je nemogoče presoditi kakšna so bila prej, ki mu je pripravljena povedati več.
"To je še kar dolga in stara legenda," začne. "Od nekdaj je bilo južno od tu močvirje. A nekoč, že davno tega, v času ko je bilo naše ljudstvo še mlado in je kralj še nosil krono iz bršljana, ne diamanta, je bilo močvirje lep kraj, poln življenja. Bil je to kraj, kjer je bila harmonija elementov v stalnem spreminjanju, voda in zemlja, ogenj in zrak, vedno v spopadu, vedno v miru eden z drugim." Oblizne si razpokane ustnice, nato pa nadaljuje:
"Potem pa so pradavni vilini obrnili hrbet prirodnemu svetu, v katerem so nastali, ter začeli graditi hiše iz kamna in marmorja, orodja iz kovin, se ovešati z nakitom in bojevati med seboj. Duhovi narave so bili zaskrbljeni in so se posvetovali kaj naj storijo. Ostali so sprejeli odločitev, da naj le čakajo in upajo na boljše čase, prepričani v prirojeno dobroto našega ljudstva, in da se bomo nekoč vrnili k naravi sami od sebe. Duh močvirja pa jim ni verjel, kajti prepričan je bil, da vilinom, pa tudi drugim govorečim bitjem, narava ne pomeni ničesar več. Razočaran in užaloščen se je duh močvirja vrnil v svoje dežele ter se pogreznil v močvirna tla. Črnoba njegove žalosti se je razširila po močvirju in okužila ter zastrupila vse, česar se je dotaknila in če ne bi bilo duha jezera in reke bi se žalost duha močvirja razširila še preko meja močvirja in okužila cel svet. A to je le pripomoglo k žalosti duha močvirja, saj se je ta sedaj čutil izdanega od drugih duhov, in tako se je pogreznil še globlje v močvirje. Vse do danes je ostal tam, v srcu močvirja, in vedno bolj zastrupljal vse znotraj meja svoje dežele. Legenda pravi, da bo le najbolj iskrena in najbolj nedolžna želja, polna skesanosti nad tem, da so vilini opustili pot vode in zemlje, predramila duha močvirja iz njegovega neskončnega objokovanja, in da bo le takrat duh ozdravil močvirje in ga spet naredil v kraj življenja in pesmi."

"Najlepša hvala za te informacije, gospa ..." se zahvali Aleg ter hkrati povpraša za za njeno ime.
"Če bi šel kdo do duha močvirja, ali ga ne bi mogel prepričati, da odneha z zastrupljanjem zemlje, če ne bi pri ljudeh obstajala želja za življenje v sožitju z naravo? Ali je dovolj ena želja nekega posameznika? V slednjem primeru, se mar ni našel noben tak vilin? Zagotovo je koga mikalo tako življenje."

Ko ima zadnji izmed kentavrov v rokah svojo pijačo njihov kapetan povzdigne glas. "Preden spijemo bi rad nazdravil. Vsem vam, ki tečete ob meni proti sovražniku. Vam zaupam bolj kakor komur koli drugemu in ne glede na čin ter ta novi človeški naziv vas imam za sebi enake. V vaše roke polagam svoje življenje, svojo prihodnost in svojo sedanjost. Sedaj pa pijmo, kajti že jutri se morda srečamo z orki! Pa tudi zato pijte, ker vam jaz častim danes. Skål!" Visoko v zrak dvigne vrček preden ga ponese k ustnicam ter nagne, da bi izpil njegovo tekočino.

"Ogenj bi bil še najboljša rešitev. Čeprav ta prizadane orkom tudi najmanj škode od naštetih možnosti. Sicer pa sem izvedel, da se v gradu nahaja nek magičen predmet in bi ga z veseljem dobil v roke za analizo. Žal ne vem kje točno se nahaja, tako da bi to bila zgolj izvidnica. Itoirri povej, si že izpopolnil tisti recept za napoj nevidnosti? Kajti prišel bi nama zelo prav.
Kar pa se tiče tvojih novih odkritji... v bližini tega mesta je močvirje, kjer nam bo tvoje znanje še kako prišlo prav. Le sredstev za preprečitev nosečnosti ne izdeluj, saj bo grofija v nasprotnem primeru izgubila marsikaterega bodočega prebivalca."
Enryh pa Itoirriju pove tudi vse, kar je vedel o dveh škratih, ki sta se podala v gore. Nakar ga vpraša, če ju je mogoče poznal in ali ve, kaj sta iskala v teh gorah. Obenem pa ga je povprašal tudi o inkvizitorju s katerim je potoval, saj bi mu vsaka informacija o neznanem inkvizitorju koristila.

"Imena so lepa, vendar neuporabna. Tukaj me poznajo kot staro Nado, to bi moralo zadostovati," odgovori vilinka, nato pa posluša Alegovo vprašanje. Ko konča, se njene ustnice ukrivijo malenkost navzgor.
"Ne vem natančno. Nobeden od teh, ki so poskušali, se ni vrnil, močvirje pa je še vedno takšno, kakršno je bilo že na veke. Morda preprosto nihče ni bil dovolj iskren, ali pa nedolžen. Morda je res to zahtevano od vseh ljudstev in ne le ene osebe. Morda pa je duh močvirja zapadel že tako globoko, da mu ni več rešitve, in je legenda le ostanek iz dni z več upanja, kot ga poznamo danes."

Kentavri navdušeno posnemajo svojega vodjo ter brez zadržkov posežejo po pijači. Po dolgem skupinskem požirku eden izmed skupine dvigne svoj vrč v zrak in oznani:
"In še na našega kapetana, ki skrbi da so naša kopita v formi, naša orožja deležna bitke, in naši želodci deležni pijače! Naj bo še dolgo tako!"
Nakar znova vsi dvignejo vrčke in pijejo.

"No, vsekakor ni tako trdoživ kot kislina, vendar pa bi moral povzročiti enako količino škode, če seveda niso ti vaši orki kaj posebej odporni na ogenj," pravi Itoirri.
"Verjemi ali ne, ne samo da imam formulo, ravno dva imam že pripravljena danes," odgovori, ko ga Enryh pobara o napoju nevidnosti. "Spodaj na vozu bi morala biti, skupaj z vso ostalo opremo. Kar se eliksirjev neplodnosti tiče pa nikar ne skrbi, jih imam tako čez glavo, da ne naredim niti enega več če ne bom zanj plačan vnaprej."
Za škrata le odkima z glavo, rekoč da se ni nikoli kaj preveč ukvarjal s tem kdo kam gre, še posebej če ni šlo za koga zelo pomembnega. Posledično dotična škrata bržkone nista glavarja kakega rudarskega klana, oziroma če sta, sta morala svoj prihod semkaj prikriti, razen tega pa o njima ne ve povedati ničesar.
"Železnoprsti je... neprijeten karakter, če se prijazno izrazim," pove. "Le zato ker je visoki inkvizitor pričakuje, da mu bo vse prinešeno naravnost k riti in to na zlatem pladnju ter s svilenimi čipkastimi prtički. Karkoli manj od tega je zanj žalitev njegovega položaja in njega osebno, čeprav tega nikoli direktno ne pove; samo tu in tam doda kakšno pikro pripombo, ravno toliko, da ti da vedeti kako zelo si ga po njegovem nekje polomil."

"Torej bo ogenj še najboljša rešitev." si je zamrmral Enryh. Nato pa reče: "Hvala za informacije glede inkvizitorja. Že na daleč se mi je zdel zelo neprijeten, ti pa si te sume le potrdil. Kar pa se tiče najne odprave... dobiva se zvečer, ko nastopi mrak, v moji sobi. S sabo prinesi napoj nevidnosti in vse, kar bi nama lahko pomagalo. Ja, s tem mislim tudi tisti napoj s katerim si se spremenil v mojstra Zelenobradca in naju v njegovem imenu opravičil obveznega čiščenja hlevov."

Skromno se nasmehne ter dvigne vrček preden naredi ponovno požirek skupaj z ostalimi.
"Sedaj, ko ste videli malo mesto, me zanima vaše mnenje? Kaj mislite kaj bi bilo najbolj storiti proti orkom?"

"Sami se pa nikoli niste odločili preizkusiti sreče? Sedaj ste očitno eni redkih med vilini v tem mestu, ki bi jih to zanimalo. Škoda. Upajmo, da se bo med novimi generacijami zbudilo zanimanje za to," pove Aleg, nakar se še enkrat zahvali za vse informacije, ter se odpravi nazaj do stanovanja, da bi videl, če so njegovi sledilci izvedeli kaj o inkvizitorju ali če je morda Enryh poslal dnevnik.

Enryh se v času, ki preteče do večera sprehodi po gradu in s pomočjo očal poskuša natančneje locirati predmet, ki ga je že zaznal v gradu, a mu takrat ni uspelo določiti lokacije tega predmeta. Sprehaja pa se zgolj po tistih delih gradu, ki so odprti z vse.
(To upoštevaj le, če v naslednji sodbi že napredujemo do večera)

"Aha, vidim da se dobro spominjaš dogodkov, ki tako ali drugače kažejo moje sposobnosti," se nasmehne Itoirri.
Ravno takrat pa se z druge strani vrat sliši trkanje.
"Oprostite," spregovori nepoznan glas izza vrat. "Prihajam v imenu našega učitelja. Gospoda Droffsona prosi za dnevnik. Rekel je, da boste vedeli, o katerem govori."

"No," reče eden izmed kentavrov, "če bi bil jaz poveljnik, bi zahteval še tri špice in orke počakal s po dvema na vsaki strani; eno na severnem robu gozda in eno na robu gora. Potem bi počakali da gredo mimo, in jih napadli z obeh bokov, potem na sredini pa izvedli dvojno zanko. Razen če imajo dolge sulice in zelo disciplinirano vojsko, bi jih morali zdesetkati še preden bi se ustrezno odzvali."
Nekaj kentavrov odobravajoče prikima, ena od ženskih pripadnic pa komentira:
"Vse lepo in prav, ampak tudi če bi zahtevo odobrili, bi trajalo najmanj poldrugi teden da bi okrepitve prispele, če sploh. Do takrat je lahko vsega skupaj že konec."

Enryh z začudenim pogledom odpre vrata, nato pa spregovori: "Hmm.. z Alegom sva se dogovorila, da bo dnevnik prevzel čez nekaj dni. Nisem pričakoval, da bo ponj poslal že zdaj. Predvsem pa sem mislil, da bo prišel sam. Se lahko kako izkažete, da vas je res poslal on?"

"Ja, res bi trajalo predolgo. In tako ali tako je bilo še pred mojim prihodom že seznanjeno vojaško vodstvo imperija s stanjem ter problematiko pa ni bilo nič storjeno v tej smeri. Tukajšna vojska je bila včasih pravi pravcati biser dokler je imperator ni uničil, potomci pobite armade pa niso vredni da se kličejo kaj več kakor milica tako rekoč. Tako, da bi raje slišal kakšno taktiko v smeri tega kaj imamo ne pa tega kaj bi lahko bilo. Mi smo vojaki, prvi na bojni liniji in se moramo znajti s tem kar imamo na voljo, ne pa s tem kar bi lahko imeli na voljo. Torej?"

*Random guy speaking*:
"Medtem ko nimam prav pooblastila, mar bi kdo drug vedel za dnevnik? Še sam sem danes prvič slišal zanj. Je pa učitelj deloval precej zaskrbljen zaradi inkvizitorja, tako da morebiti hoče dnevnik nekoliko prej zaradi prihoda le-tega?"

Enryh skomigne z rameni in reče: "ah.. bo že držalo. Tako ali tako nimam časa, da bi ga prebiral". Poda dnevnik učencu in preden zapre vrata reče: "Povej Alegu naj me v primeru, da ugotovi kaj novega, čimprej obvesti o tem"

"Se borimo na vse trude, ne umremo, in pobijemo čimveč orkov?" predlaga eden od kentavrov, kar od ostalih izzove val smeha in nazdravljanja.
"Če ne bo pasti v zemlji je verjetno tisti načrt z napadom izza boka ko orki napadejo zid še najboljši," doda drugi.

Alegov učenec sprejme dnevnik, se zahvali in pokloni, nato pa odide ven.
"Tooorej... plazenje po gradu danes zvečer?" Ponovno načne pogovor Itoirri, potem ko koraki na hodniku zamrejo.

"Tako je... sicer se lahko zgodi, da ne bova odkrila ničesar. Vsekakor pa bo zabavno. Danes se bom sprehodil po gradu in preveril kako je razporejena straža. Imaš še ti kakšne ideje kako bi se lažje neopazno sprehodila po gradu. Predvsem pa po prostorih, ki niso prosto dostopni niti za nekoga z mojim nazivom".

Skupaj z ostalimi se zasmeje predlaganemu načrtu in dvigne vrček v zrak. "Na to pa nazdravljam in pijem! Vsekakor prekleto dober načrt." Šele, ko spije nekaj požirkov, nadaljuje z besedami. "O nekih pasteh je sicer bilo govora toda sem že zahteval, še pred vašim prihodom, da mi pravočasno sporočijo njihovo lokacijo. Pa tudi upajmo, da bodo lokostrelci v sami bitki tako zelo spretni kakor so bili na urjenju. Toda pustimo sedaj te težke debate. Pijmo in se radostimo! Kje je torej ta krčmar za prinese novo rundo?"