0. Uvod

Nahajate se v podolgovati čakalnici pred prestolno dvorano, veliki nekako štiri krat osem metrov. Okoli vas so stene iz čistega belega kamna, značilne za najbolj razkošne primerke vilinske arhitekture. Šest stebrov iz belega marmorja, po trije na vsaki strani, podpira visok strop ki se boči več kot 4 metre nad tlemi. Blizu vrat se na steber naslanja po videzu sodeč zdolgočasen Enryh, v opravo iz alkemično-obdelanega listja odet moški lahke postave, ki še najbolj spominja na polvilina (Zara, ti veš da ima podobne talente kot ti), izza hrbta mu gleda konica sulice, ob pasu pa je opaziti pištolo s šestimi cevmi. Ob njem s hrbtom ob steni pokončno stoji velika mehanska naprava bežno človeške oblike, ki ima dlani sklenjene pred seboj na toporišču velikanskega kladiva iz medenini-podobne kovine, glava kladiva iz temne, z golo silo skovane kovine pa počiva na tleh pri nogah mechanusa. Nedaleč stran stoji Aleg, očarljiv in šarmanten mladi mož z ukrivljenim mečem za pasom in oklepom čez trup, sredi katerega je majhen simbol lire in peresa na razprtem pergamentu, čigar pogled in drža razkrivata modrost in izkušnje let, ki jih njegovo telo ne kaže; in med čakanjem prebira majhno knjižico. Belizar stoji v kotu na nasprotni strani Enryha, dovolj zakrita s sencami da se težko razloči katerikoli del nje, in s pogledom spremlja dogajanje vseh okrog sebe. Herre, mlad kentaver ki ponosno nosi svoj bodičasti prsni oklep z insignio imperialne vojske, se prestopa sredi prostora, vidno je, da bi bil raje kje, kjer bi bilo več prostora. Čez hrbet ima pripet velik dvoročni meč, nedaleč stran od njega pa je ob steno prislonjeno dolgo konjeniško kopje. Zara, mlado vilinki-podobno dekle (Enryh, ti veš da ima podobne talente kot ti), katerega sicer mili obraz se ponaša s prikrito ostrino, na katero sicer opominja le znak imperialne inkvizicije na ramenu njene oprave, si tiho izmenjuje par besed z levim izmed dveh stražarjev, ki stojita ob vratih v prestolno dvorano.
Časa za pogovor ni, kajti vrata prestolne dvorane se nenadno sunkoma odprejo, skoznja pa z jeznim izrazom na obrazu ob neskončnemu mrmranju kletvic v različnih jezikih zakoraka vilin v plemiških oblačilih. Ne zmeni se za nikogar od prisotnih, pravzaprav je možno da vas sploh ni opazil, ter nadaljuje pot skozi vrata v prvo dvorano, iz katere ste sami prišli in za katero veste da, vodi izven palače.
Desni izmed stražarjev se kratko odhrka in reče:
"Njihovo imperialno visočanstvo vas bodo sedaj sprejeli. Prosim odstranite svoje orožje in ga pustite tukaj. Zagotavljamo vam, da se vaših stvari ne bo nihče dotaknil dokler se ne vrnete ponje." Ob tem se z drugim stražarjem obrneta tako, da gledata eden drugega, medtem ko sulici držita kvišku. Nimate druge izbire kot da odložite svoje orožje vsak na svoj kup, nato pa eden za drugim se sprehodite med njima in vstopite v prestolno dvorano. Velika naprava poskuša slediti svojemu gospodarju, a ji stražarja s prekrižanimi sulicami zapreta pot, rekoč: "Oprostite gospod, a vaš stroj bo moral prav tako ostati zunaj." Po kratkem kimljaju z Enryhove strani se mechanus umakne od vrat, nato pa vzravna in postavi ob kup, kamor je njegov gospodar odložil svojo opremo.

Dvorana je naravnost velikanska, skladno s siceršnjim pompom in razkošjem nekdanjega vilinskega imperija. Na sredini škrlatna preproga vodi do dolgega polkrožnega stopnišča, ki se polagoma oži dokler se ne zaključi na dvignjenem podestu. Ob preprogi stojijo štirje vitezi odeti v polne bojne oklepe iz bleščečega belega jekla, pred seboj pa s konicami navzdol držijo vsak svoj dvoročni meč. Le ti vam z očmi nakažejo, da se imate za sprehoditi vse do začetka stopnic, kjer pa se, kot so vas predhodno poučili, ustavite. Sredi privzdignjenega podesta na prestolu iz bleščečega modrega kristala sedi moški srednjih let, katerega temni lasje se ob strani že srebrnkasto svetlikajo, oči pa so svetle in prodorne, najverjetneje svetlomodre, vendar s te razdalje težko rečete zagotovo. Oblečen v lahko svilnato živordečo haljo z dolgimi rokavi, ki mu pada do gležnjev, čez prsi nosi zlat prsni oklep, na njegovi desni strani pa je ob prestol naslonjen enoročni meč v prekomerno okrašeni nožnici. Glava, katero si podpira z levo pestjo, se mu sklanja pod težo krone iz v velike čekane oblikovanega svetlečega kristala, vkovanega na obroč iz belega zlata - a to veste že od prej, kajti stopnice so predolge, imperator sam pa preveč oddaljen, da bi lahko videli kje se kristal konča in belo zlato začne.
"Njihovo imperialno visočanstvo, Trikrat-blagoslovljeni Imperator Ragnar Magnussen Veličastni, vladar vseh ljudi, škratov, gnomov, vilinom in kentavrov, čigar gospostvo se razteza vse od brezmejnih zmajskih gora na severu do velikega Midgaardskega morja na jugu, od Gromskih gora na vzhodu, pa do divjih dežel teme na zahodu, vam izrekajo dobrodošlico na svojem dvoru," razglasi vitek moški dolgih, svilnatih sivih las in brade, ki se mu oboji spuščajo do pasu. Odet je v preprosto, a elegantno tuniko iz zelene svile. Le pozlačen zvitek, pripet na njegovem pasu, ponazarja da gre za visokega imperialnega uradnika. Iz tega kar so vas poučili pred vstopom veste, da se morate sedaj pokloniti.
"Vaše blagorodje, pred vami stojijo: Enryh Drofsson, inženir; Aleg Orathai, svečenik Bragija; Herre Hryntar-Khansson, iz plemena Tekačev planjav, od pred kratkim polni vojak četrte kentavrske divizije; inkvizitorka Zara, iz Freyjine veje; ter Belizar al Tarik, iz Dežel večnega poletja, živeča v Illárii," še pove, tokrat obrnjen proti imperatorju. Le-ta dvigne glavo in vas pogleda.
"To je torej ta mala banda še neprepoznanih herojev, katero je omenjal Arian. Naj si vas ogledam," pravi ta z bogatim in globokim baritonom. Dolg trenutek mine, medtem ko vas vladar enega za drugim premeri z očmi. Naposled končno spet spregovori:
"Povejte mi, vsak posebej: vsak od vas je v preteklih letih storil takšno ali drugačno uslugo imperiju, ter s tem meni osebno. A tekom vaših prigod ste najmanj enkrat storili tudi nekaj takega, kar bi marsikdo imel za sporno, ako bi se vest o tem množično razvedela. Nikar ne skrbite, to znanje ni stvar javnega značaja, in od vas ne bom zahteval, da razodenete njih naravo v pričo oseb, katere le bežno poznate." Ob tem z roko nakaže na vseh vas pet. Nato nadaljuje:
"Zanima me le sledeče: ste pripravljeni storiti kar je treba, četudi na lastno pest in brez pomoči imperija, da izkoreninite leglo gnilobe, uporništva in bogoskrunstva, ki še vedno vkoreninjeno širi svojo trohnobo znotraj mej imperija? Ako ste uspešni, si boste delili oblast nad ozemljem, kakršno bi vam zavidal še katerikoli izmed baronov, vključno z vsemi doprinosi, izvzemši običajen davek. Povejte mi sedaj, je vaša zvestoba do imperija, predanost do bogov, ali pa vsaj ljubezen do zlata in prestiža dovoljšnja, da se spopadete z nepredvidljivimi grožnjami in povrnete del naše dežele nazaj pod okrilje imperija, kateremu po božji pravici pripada?" Jasno vam je, da vam ne bodo pustili oditi dokler vsak od vas ne poda svojega odgovora, najsi bo pritrdilen ali nikalen.

((Tisti, ki imate v Knowledge(Nobility) najmanj 5 točk lahko mečete za poznavanje dodatnega protokola, podatke o imperatorju, njegovem uradniku, ter imenu "Arian". Belizar in Zara mi prosim čimprej pošljita svoje dokončane CSje, vključno z vso opremo, ki si jo lastita pred začetkom. Omejitev skupnega premoženja je še vedno 33.000 zlatnikov. Če katera potrebuje kaj pomoči, oz. ni prepričana če je kateri od predmetov ki si ga želi dovoljen, sem na voljo preko ZSja, Skypa ali telefona.))

Enryh nikoli ni posvečal veliko pozornosti protokolu in tako se je z gracioznostjo pijanega kovača priklonil in dejal "Da. Vrsto let sem se izobraževal in zdaj bo moje znanje končno prišlo do izraza. Želim si razburljivega življenja in tudi kak kovanec več v mojem mošnjiču mi ne bo škodil". Vzravna se in se zagleda v impertorjevo krono. Misli mu podivjajo in začne razmišljati o delu in znanju, ki so bili potrebni za izdelavo krone, ki zdaj počiva na njegovi glavi….

(vem, sem rolal zgolj zato, ker sem poskušal pomagat Alegu)

Aleg je odsotno prikimal Enryhu, ki ga je opazil nedaleč stran. Vsaj nekoga med temi poznam, je pomislil, a se mu vendarle ni približal. Vsekakor so bili z razlogom vsi hkrati poklicani in bo najverjetneje še čas za obujanje spominov in nadoknajanje zamujenega. Ozrl se je še po ostalih. Najbolj ga je v oči zbodel bodičast oklep in kreatura pod njim. Kljub že dalj časa trajajočemu premirju, točne letnice se ni mogel spomniti, med ljudmi in kentavri, jih je vseeno redko videval v mestih.

Brez kakršnega koli oklevanja je predal stražarju svoje orožje, ter sledil ostalim v prestolno dvorano. Kakor hitro je prišel do stopnic je pokleknil, se nato dvignil, ter prisluhnil besedam vladarja.

Ta je bil kratek in kratek je bil tudi klerikov odgovor: “Le kdo si ne bi želel storiti vsega, kar je v njegovi moči, za boj zoper gnilobo in bogoskrunstvo, vaše visočanstvo?”

Ob omembi ljubezni do zlata se je nekoliko namuznila. To je nareč gnalo njo samo saj vendar ni bila iz tega imperija, da bi se bila pripravljena boriti zanj. Še zmeraj nekoliko v ozadju glede na ostale člane skupine se je rahlo poklonila. Po navadi je bila skoraj doma v takih situacijah a tokrat se ni domislila ničesar uporabnega kar bi ji utehnilo pomagati. "Pripravljena sem na vse kar se boste odločili postaviti pred nas, veličanstvo." je dejala umirjeno in na svoj običajni elegantni način. Ni treba da tako očitno kot polvilin razglasi, da se ji gre predvsem za denar.

"Jaz sem ščit, ki varuje ljudstvo imperija pred vplivom zla. Če menite, da so na delu heretične prakse, je dolžnost kateregakoli inkvizitorja da sodeluje," pravi vilinki-podobno dekle ob Belizar.
Kentaver je vidno v vznemirjen, naposled pa s sklonjeno glavo, a samozavestnim glasom pove:
"Oprostite mi, vaše veličanstvo, a čeravno moj red in zaprisega pripadata imperiju ter s tem vam, pa mi čast in zaprisega h kodesku Vitezov reda Meča ne dopuščata, da bi ravnal v nasprotju z njima. Če vaša naloga torej vsebuje zahteve po dejanjih, ki so v konfliktu s tem, potem vas moram prositi odpuščanja in vljudno zavrniti vašo prošnjo."

Če imperatorju kateri od odgovorov ni bil všeč, ta tega ni pokazal. Ob vsakem je le pokimal in šele po krajši pavzi, potem ko je zadnji povedal svoje, odločil:
"Bodi tako torej. Vojak Herre, vrni se k svojemu garnizonu - lahkega srca in zvesto služi imperiju še naprej." Ob tem se dva izmed cesarjevih stražarjev namenita, da bi kentavra pospremila, a ta jima z roko nakaže da to ne bo potrebno, se ponovno kratko prikloni s svojim zgornjim trupom, nato pa sam odide skozi vrata. Izza zaprtih vrat lahko slišite pridušeno rožljanje, ki najverjetneje izvira od kentavrovega pobiranja svoje opreme.
"Ostala vas je torej četverica," nadaljuje imperator. "Kentaver bi vam bil v veliko pomoč, a po drugi strani vam bo ponekod morda lažje brez njega. Najsi bo kakorkoli že, kolikor mi je znano o vaših podvigih sem prepričan, da se boste znali znajti brez njega."
Nato vstane in med tem prime svoj meč, katerega drži na sredini nožnice tako, da je rezilo v nožnici vodoravno s tlemi. V levici drži zvitek, ki mu ga je trenutek prej izročil uradnik, in s katerega bere:
"V imenu imperija in Naše oblasti kot vladarja vseh njegovih dežel, Mi, Trikrat-blagoslovljeni Imperator Ragnar Magnussen Veličastni, vladar vseh ljudi, škratov, gnomov, vilinov in kentavrov, dajemo vam, Enryh, Aleg, Zara ter Belizar, oblast in posest nad deželo pripadajočo mestu Arden, z vsemi njenimi doprinosi, ter baronsko avtoriteto nad tamkaj-živečimi prebivalci. Od tega dne, pa vse dokler vi in vaše rodbine ne preminete, naj hodite med ljudmi kot plemstvo, zaslužni vseh časti in prestiža, ter služite imperiju in njegovi dobrobiti in blagostanju, ter svojemu vladarju osebno, ako je vaša pomoč zahtevana, kakor je določeno po Heimdallrjevi besedi in kakor je uzakonjeno po pravici Tyra. Tako določamo Mi..." Sledi ponovitev celotnega naziva, za katero se zdi, da se tudi imperatorju samemu zdi kot nepotrebno nakladanje. Uradnik nato zvije zvitek in ga vstavi v preprost kovinski tulec, ki pa na zapiralu nosi imperatorjev grb. Imperator ponovno sede in odloži meč na svoje prejšnje mesto.
"Razglas prenosa lastništva tega sicer izrecno ne določa, vendar pričakujem od vas, da boste poskrbeli za odstranitev vsakršnih heretičnih praks ali drugih groženj, na katere naletite. V nasprotnem primeru najverjetneje ne boste preživeli dovolj dolgo, da bi uživali v velikodušnem darilu, ki vam je bilo naklonjeno." Imperatorjev ton je sicer večinoma nevtralen, čeravno zelo slovesen, vendar pa v njegovem govoru proti koncu opazite nenavadno ostrino, ki vam daje misliti da je govorec prekomerno prepričan o svojem svarilu. Glede na ton in govorice, ki krožijo okoli nekaterih članov imperialnega senata, pa niste popolnoma prepričani če zato, ker je videl takšno prihodnost, ali pa zato, ker jo namerava sam izvršiti, vkolikor ga razočarate.
Uradnik sestopi s podija in se spusti po stopnicah do vas, nato pa tulec z razglasom izroči Alegu, verjetno zato, ker je še najbolj na sredini odkar je kentaver odšel. Imperator še doda:
"Če komu kaj ni jasno je sedaj pravi čas da se pozanima. Sicer ste odslovljeni in predlagam, da se ne obotavljate, ampak čimprej krenete na pot proti Ardenskim deželam."

Arden torej, škoda, da se nisem nikoli ustavil tam, je obžaloval Aleg, medtem ko je poskušal v spomin priklicati vse česar se je o mestu lahko spomnil. Med razmišljanjem je uspel preslišati nekaj zadnjih besed, ki pa so bile verjetno zgolj formalnost.
Sprejel je tulec, ter v odgovor na zadnje vprašanje Njegovega Visočanstva odgovoril, da nima vprašanj. Zopet je pokleknil in se priklonil.

Enryh razmišlja, kaj točno je imperator mislil s tem, ko je rekel, da ga lahko še kaj vpraša, če ima vprašanja. Zelo ga namreč zanima, kje v tem mestu strežejo najboljše pivo in najboljšo hrano, a se je zadnji trenutek odločil, da bo ostal tiho. Ko je videl, da se je Aleg priklonil, ga je posnemal. Če kdo ve, kako se vesti v takih situacijah je to on.
Med tem, ko je občudoval umetelno izdelana tla, v katerih je lahko občudoval svoje čudovite bele zobe, se je odločil, da bo na poti iz dvorane povprašal nekoga, o podrobnostih mesta Arden.

Ime kraja, ki so ga bili dobili ji je v ušesih zvenelo tuje in tudi ko je malce bolj pobrskala po spominu se je domislila le nekih bitk v zvezi z njim in pokola vojske, ostalo pa ji je ostajalo tuje. Ni se obotavljala, ko jih je vladar odslovil, tako ali tako ni imela vprašati drugega kot za kako zelo veliko bogastvo gre. Saj ne da bi bila pohlepna oseba, no morda malo a resnično si je želela izbojevati si svoj prostor pod soncem in nato tam živeti v blaginji in miru. Pomislila je, da morda kateri od preostale trojice ve kaj o mestu in že se je namenila k ženski, ko jo je znak inkvizicije na njenem ramenu zbodel v oči. Res, le kdo goji nežna čustva do inkvizitorjev? Se je spraševala Belizar in pomislila da ona prav gotovo ne.
Takole je, dobre volje odhopsala proti moškima. Tak način obnašanja seveda še zdaleč ni bil primeren za prestolno dvorano a Belizar je dvomila, da bo preklical besedo samo zato ker se je odločila poskakovati.
"Pozdravljena fanta," je nagovorila oba moška in jim pomežiknila. "A ve kateri od vaju kaj o tem Ardnu?" Pazila je, da ni govorila preglasno a v glasu se je vseeno dalo čutiti dobrovoljnost.

Po avdienci ste spuščeni v čakalnico, kjer vas pustijo da v miru poberete svojo opremo, vključno z velikansko mehansko napravo. Zatem se odpravite ven iz palače in v mesto.

(Sedaj imate lahko prosto interakcijo neodvisno od sodbe, do naslednje sodbe. V primeru da bo kdo želel kakšne dodatne podatke in/ali če bo kdo rollal kocke pa rabi rezultat, dobi odgovor jutri dopoldne.)

Enryh je sprva začudeno pogledal Belisar. Nato ji je odgovoril, da je sicer slišal nekaj zgodb o tem mestu, vendar nič konkretnega. Predlagal je, da skupaj poiščejo nekoga, ki bi nam lahko povedal kaj več o tem, nam razmeroma neznanem mestu.

"Gospodična," je ravnodušno, čeprav zaradi njegovega odmevajočega glasu morda ni bilo slišati tako, in z rahlim priklonom glave pozdravil dekle, ki je prihopsalo do njiju z Enryhom. Stegnil je roko, ter se predstavil: "Sem Aleg, kot ste lahko že slišali povedati našega vladarja."

"Kar se tiče Ardna pa poznam zgolj nekaj osnovne zgodovine mesta. V kakšnem stanju je sedaj na žalost ne vem," je končno odvrnil na vprašanje. "Bi se pa kar pridružil prijateljevemu predlogu," z glavo je pokimal proti Enryhu, "če drugje ne, bomo vsekakor našli kakega popotnika v krčmi ali pa kako knjigo v knjižnici."

Enryh se obrne proti gospodični, ki ju jo z Alegom ogovorila. "Joj! Oprostite mi, sploh se vam nisem uradno predstavil. Ves ta protokol me je popolnoma zmedel. Sem Enryh in vi ste gotovo Belizar."
Zatem se je obrnil k Alegu in rekel: "Predlagam, da počakamo še drugo dekle in se nato odpravimo iskat informacije o Ardnu".

"Enryh, Aleg," jima je pokimala in se namuznjeno nasmehnila Enryhu. "Je že v redu. Ti si pa lahko miren kajti nisem ena tistih oseb, ki bi imele željo in pooblastila prikrajšati za glavo ljudi, ki so prizadeli prizadeli mojo pomembnost."
Iz hopsanja bolj primernega za nekoga pol njene starosti je prešla v elegantno hojo in se spet oglasila. "Strinjam se s krčmo, po vsem tem protokolu bi prijal vrček piva pa tudi poln želodec ne bi bil napačen ko bomo prečesavali mesto za podatki. Navsezadnje imajo tu nekje gotovo krnjižnico ali še bolje arhiv z vsemi podatki, ki jih potrebujeo. Vprašanje je samo dostopnost za javnost." Med govorjenjem si je pripasala orožje nato pa pomignila proti ogromnim vratom. "Gremo?"

Enryh pobere še preostanek svojega orožja in se odpravi proti vratom in reče: "Gremo".

((Nekaj malega še zapišem, preden pride sodba, če nikogar ne moti. ))

"Ah, dostopnost ne bi smela biti težava, vendarle smo sedaj takorekoč baroni. Če bi pa vendarle imeli težave z vstopom, pa imamo inkvizitorko, ki bi ji vstop ne smel biti onemogočen. Pa tudi jaz bi verjetno dobil odobren dostop," je na skrbi Belizar odvrnil Aleg medtem, ko si je spet pripasoval svoje rezilo. "Ampak da, najprej bo treba poskrbeti za lakoto."

Ko so stopili iz palače je z očmi takoj poiskal pegaza, našel ga je brez težav, navsezadnje krilatci niso bili pogosti. Stopil je donj, ter mu povedal, da se sedaj odpravljajo do bližnje krčme.

Obrnil se je do Belizar, Enryha in Zare, ter jim povedal, da je to Nahar, pegazu pa je predstavil člane skupine, ter pozorno spremljal reakcije pegaza na njih.

Enryhu je ob pogledu na to veličastno žival zastal dih. Do sedaj je o njih bral le v knjigah. Po nekaj sekundnem nemem strmenju v to prekrasno žival, se je zdrznil in se v istem hipu priklonil Alegovemu pegazu in se mu, karseda vljudno predstavil, tako kot je o tem prebral v eni izmed mnogih knjig, ki so omenjale te veličastne živali.

Zara je naslonjena na belo, marmorno steno tiho pogovarjala z enim izmed stražarjev, ki sta sala pred vhodom v prestolno dvorano. Ni ga zares dobro poznala, a vsekakor bolje kot ostale, ki so z njo čakali. Čeravno ji razen kentavra ni noben ni bil povsem neznan. Kmalu so se vrata odprla in ven je privihral očitno razjarjen vilin, ki jim ni namenil niti pogleda, stražar s katerim se je pogovarjala Zara pa jih je obvestil o tem, da je prišel čas za kraljevi sprejem. Z nejevoljo na obrazu si je odpela orožje, ki ga je nosila in nemo izpustila nekaj (ne prehudih) predlogov kam naj si ga stražar, ki jih je bil pozval naj pustijo orožje pred dvorano, zatlači.
Velika dvorana je bila osupljiva, to je mogla priznati celo Zara, čeprav je videla že marsikaj prekrasnega; vidni ostanki vilinske arhitekture so naredili prostor svetel in odprt, čeprav je že brez tega, da je na prestolu pred njimi sedel najpomembnejši mož v deželi, vzbujala spoštovanje.
Inkvizitorka se je elegantno priklonila in se nato zazrla v imperatorja, katerega svetlomodre oči so bile natanko istega odtenka kot njene, a je pogled umaknila, ko je spregovoril – omenil je njihova dela in jim nato postavil vprašanje, katerega odgovor je bil njeno življenje, na katerega lahko Zara odgovori lažje kot na vprašanje o njenem imenu. » Svoje življenje sem posvetila izkoreninjanju grozot, ki ste jih pravkar omenili, vaše veličanstvo,« pri teh besedah s prsti nežno pogladi znak imperialne inkvizicije na svoji rami, » in moja vdanost imperiju ter boginji je neizpodbitna.«
S temi besedami je inkvizitorka povedala svoje in potem prisluhnila še drugim; kentaver je zapustil dvorano, šarmanten mladenič pa je goreče prisegel boj proti heterikom, tretji mož je jasno povedal, da mu gre bolj kot ne le za bogastvo, edino drugo dekle v skupini pa je sicer privolilo, a glede motivov ostalo nejasno.
Vladar je razglasil, da jim poklanja mesto Arden in okolico, z vsemi deželami in dohodki vred, kar je Zaro osupnilo, čeprav tega ni pokazala. Ostale besede, ki jih je izjavil imperator se ji niso zdele pomembne in po še enem priklonu je odšla. Arden, Arden,… je razmišljala. Ime ji je bilo znano, a kakšnega pametnega podatka o tem mestu ni imela. Skupaj z ostalimi tremi je odšla iz dvorane; no, ženska, ki ji je bilo ime Belizar je pravzaprav odskakljala za moškima, katerih imen ni mogla povezati z osebo.
Slišala je njihov pogovor in predstavitve, zato je še sama povedala svoje ime - službe ji ni bilo potrebno razlagati; znak, ki ga je nosila je bil več kot zgovoren. Aleg, menih je dal idejo, da bi se o mestu, ki so ga pravkar dobili v last pozanimali v knjižnici in z njo se je strinjala, čeprav sta jo druga dva preglasovala s predlogom imenovanim krčma. Nekoliko nejevoljno je stisnila ustnice ob omembi piva, a je vseeno tiho pobrala svoje orožje in se skupaj z ostalimi odpravila. » Vstop mi ni onemogočen praktično nikjer, s to listino pa bi brez težav prišli v še kaj tajnejšega kot je dvorna knjižnica,« je rekla. Ni bila ravno navdušena nad tem, da gredo najprej jest in šele nato pogledat lastniki česa so pravzaprav postali, a ni želela ugovarjati in je sledila skupini. Ko so prišli na prosto jih je Aleg popeljal do prekrasnega pegaza in jim ga predstavil.
Nahur ni bil prvi krilati konj, ki ga je videla, a bil je nedvomno najlepši – spoštljivo je upognila svoj vrat, nato pa se vzravnala in se predstavila – tokrat kot inkvizitorka Zara, nato pa stopila korak nazaj in počakala na odziv čudovite živali.

((sori ker je tolko trajalo, ampak včeraj je nekaj prišlo vmes in se zavleklo čez večino današnjega dneva.))

Pred vhodom jih je pričakal pogled na prelepo krilato žival, ki pa je v Belizar zbujala negotovost. Nikdar namreč še ni srečala nobene, je pa slišala o njih veliko govoric, od nedolžnih in verjetnih do resnično nezaslišanih, kot na primer da pegazi slišijo tvoje misli.
Kljub temu, da se ni imela za naivno žensko, no vsaj že nekaj časa ne več, in ni zaupala vsem čenčam, pa jo je misel na te govorice delala nemirno. Kot vsak je namreč imela nekaj skrivnosti za katere je želela, da tudi ostanejo skrivnosti. Nič grozljivega ali kolosalnega a vseeno ne najbolj nedolžne stvari. Vseeno je po zgledu ostalih stopila bliže in pokimala proti bitju. Njen prvi instinkt je bil pravzaprav, da mu da roko za povohati kot bi storila pri navadnemu konju a se ji je zdelo, da bi to bitje utegnilo biti inteligentnejše in užaljeno, če bi tako ravnala z njim.
Po rahlem kimljaju, res se tega dne ni nameravala priklanjati nikomur več, je za roko ujela mim hitečega dečka in ga vprašala: "Poslušaj fant, kje je kaka dobra taverna v bližini?" ter mu v roko stisnila novčič.

Pegaz po imenu Nahar zarezgeta ob tem, ko ga njegov spremljevalec pozdravi, nato pa vsakemu izmed vas pokloni glavo v znak sprejemanja vaše predstavitve. Do nikogar ne kaže znakov agresije, vendar pa vas to niti ne preseneča; pegazi namreč po ljudskem izročilu veljajo za dobra in prijazna bitja - vsaj dokler jih kdo ne užali ali ogroža.
Človeški fant, katerega Belizar ustavi in mu v roko potisne kovanec, se za trenutek obotavlja. Oblečen je v zeleno majico in trpežne platnene hlače, čeden obraz mu krasijo lešnikovi kodri, ki se končajo pod njegovimi ušesi. Čez ramo ima obešeno natrpano usnjeno torbo, kar vam daje slutiti da je najverjetneje sel ali pa kurir.
Pogleda kovanec, nato pa pokima in s kratkim "kar za mano" steče naprej in za kot najbližje stavbe. Stečete za njim, in po še dveh ovinkih se znajdete pred stavbo zgrajeno iz belega kamna (tako kot velika večina mesta), pri kateri na izvesku pod sliko vrčka, s katerega se cedi pena od piva, piše "Pri pijanem čarodeju." Ob krčmi je tudi manjše poslopje, ki je glede na vonjave najverjetneje hlev za konje obiskovalcev.
"Očka pravi da je tukaj najboljše pivo v mestu, pa tudi ena bolj obiskanih krčem v mestu je. Naj vas Odin pazi," reče in se s tradicionalnim nordijskim pozdravom poslovi, nato pa že izgine za naslednjim ovinkom.
Notranjost krčme je čista in svetla; tla, stene in pult so kamniti, klopi in mize pa iz masivnega svetlega lesa, ki pa je ponekod že nekoliko temnejše zaradi madežev, ki niso bili pravočasno počiščeni. Glede na to, da je še dopoldan, v gostilni še ni veliko obiskovalcev. Opazite pa tri viline in vilinko, vse odete v lahke temnozele plašče, ki se ob kozarcih belega južnega vina sklonjenih glav tiho pomenkujejo za svojo mizo, potem pa vsak na svojem v tišini pijejo še star človek sivih las in zdelanih oblačil, človeška ženska blizu svojih tridesetih z verižno srajco in s sekiro ob stolu, ter gnom nedoločljive starosti oblečen v usnje, z raznimi stekleničkami in zvitki natrpanimi žepi.
Krčmar je vilin, ki se zdi da je že v drugi polovici svojega življenja, torej najverjetneje starejši od vseh vas skupaj - a kot vsi vilini se mu starost ne pozna niti desetino toliko kot ljudem. Ima dolge svetle lase, katerih sprednje pramene ima začesane nazaj in spete, da mu ne padajo na oči, pod belim platnenim predpasnikom pa nosi svetlomodro majico z zapletenim belim vzorcem na vsaki rami.

((A vas ne moti, če rečem, da ste se že usedli v krčmi? Ker jaz še prej peljem pegaza na sprehod do hleva.))

Aleg pospremi pegaza do hleva, nakar se vrne v krčmo. S pogledom poišče svoje sopotnike, ter prisede. Pozdravi krčmarja, ter mu naroči: "A bi lahko dobil kozarec rdečega vina in kozarec vode?". Nato ga povpraša še o tem, kaka jedača, je na voljo.

Obrne se do ostalih za mizo, in jih povpraša: "Kaj ste pa vi storili, da ste si zaslužili to čast vodenja grofije?"

Zara je opazila, kako je Belizar ustavila nekega fantiča, za katerega bi se po torbi dalo sklepati, da je kurir in ga povprašala o bližnjih tavernah, nato pa ga še naravnost prikupno podkupila. Fantič je očitno že na prvi pogled prepoznal ljubitelje alkohola, saj jim je predlagal taverno, ki je slovela po pivu in ne po hrani, imela pa je tudi ime, ki bi Zaro po navadi odvrnil od vstopa : Pri pijanem čarovniku.
Deček se je poslovil od njih in inkvizitorka je za njim rekla: » In naj bo Freya s tabo,« nato pa skupaj z drugima dvema (Aleg je s svojim pegazom obiskal bližnje poslopje, ki je oddajal bogate – najverjetneje ( in po Zarinih upih) hlevske vonjave) vstopila v iz belega kamna sezidano taverno, ki je bila zaradi zgodnje ure še precej prazna, z izjemo nekaj mirnih obiskovalcev. Zara se načeloma ni rada vmešavala v perverzno in nečastno vedenje v krčmah ( predvsem zato, ker se jim je izogibala), a glasni ter omamljeni obiskovalci so ji živce vedno nacefrali do nevarno brneče točke.
Krčmar je bil vilin, ki bi mu na prvi pogled prisodila starost kakih tridesetih let, kar je pomenilo da jih ima najbrž pol tisočletja in takoj, ko so se posedli, je elegantno prišel do njih in pobral naročila. » Kozarec rdečega vina,« je rekla Zara brez pomisleka, nato pa hitro dodala: »majhnega. Ter vrč vode, bi prosila. Poleg tega, bi bili tako prijazni in bi nam kljub nekoliko zgodnji uri lahko ponudili kosilo?« je še vprašala, nato pa počakala da so njeni - sedaj bi jih morala klicati sodelavci – tudi naročili pijačo, v tistem pa se jim je pridružil še Aleg, ki je prav tako naročil vino in vodo. Očitno je bila to stalnica oseb, ki po vsej logiki ne bi smele piti, je pomislila Zara. Nato je menih še izgovoril naslednje vprašanje, ki ga je imela zastaviti krčmarju – in sicer o ponudbi hrane.
Ko je vilin s seznamom naročil in obljubo, da bo šel v kuhinjo pogledat, kaj se da narediti glede kosila odšel, je Aleg postavil še eno vprašanje, ki je mučilo tudi njo. » Po mojem je zame precej očitno,« je rekla in pokazala na znamenje inkvizicije, » precej heterikov in bogoskruncev sem… spreobrnila.« Ob zadnjih besedah se je nelagodno presedla, nato pa se zazrla v skupino in dejala: »Ostali?«


(( sem napisala, kot da je krčmar odšel. nevem če bi se jst take zadeve pogovarjala pred njim ))

Enryh si je naročil pivo in se posvetil pogovoru za mizo. Ko je na Alegovo vprašanje odgovorila inkvizitorka je opazil, je opazil, da se ni hotela spuščati v podrobnosti svoje zgodovine. Tako je tudi sam zgolj povedal, da je za imperatorja opravil nekaj pomembnih misij.

Ob vstopu v krčmo je z radovednim pogledom premerila goste, še posebej so jo zanimali vilini iz tea zelo očitnega razloga, da so bili namreč precej čedni. A to ni bil trenutek za predajanje pohotnim mislim, zato je v tišini odtrgala pogled od vitkih postav ter prisedla za mizo. "Menda slovite po pivu," je dejala krčmarju, ko je le-ta prišel po njihova naročila. "Zanima me v kakšni meri je hvala zaslužena, tako da prosim pivo zame." V tem se jim je še pridružil Aleg ter povprašal skupino po zaslugah in navdušena je spoznala, da se vsi malce izogibajo podrobnostim zato ne bo izstopala, če bo tako ravnala tudi ona. "Tu in tam," je dejala, "sem opravila kako delo, ki ga nihče drug pač ni želel," je dejala. "Morda sem zato njegovemu imperatorstvu ostala v spominu." Stresla je z glavo. Veliko bolj kot preteklost jo je sedaj zanimala prihodnost. "Povejte, kaj pričakujete da bomo našli ko prispemo do naše grofije?"

"Glede na to, da je zadeva v lasti našega imperija zgolj nekaj let, bi rekel, da bo precej heretikov. Toda, če se prav spomnim, do kakih resnih uporov ne bi moglo priti, saj je precej ljudi pomrlo, ko se je celotna zadeva priključila. Znajo pa številne smrti pomenit tudi to, da je zemlja neobdelana, da so številne družine ostale brez domov, otroci brez staršev. In ti otroci so sedaj na višku moči, upajmo le, da jih ne žeja po maščevanju," je Aleg po hitrem razmisleku in brskanju po spominih odvrnil na vprašanje Belizar.

Krčmar pobere naročila, še posebej ob zadnjem (Belizar) pa vam nakloni poznavalski nasmešek, nato pa odide da vam ustreže. Po nekaj časa se zopet prikaže pri vaši mizi z velikim pladnjem v rokah, ravno malo po tem, ko je Aleg povedal svoje.
"Domače rdeče in kozarec vode za gospodiča in gospodično; vedno z veseljem ustrežemo skrbnikom cesarjevega zakona. Domače pivo za gospodiča, in Tekoči Diamant, imperator med pivi, za gospodično; najboljše pivo izven škratjih dežel - a tudi škratje prisegajo, da boljšega svetlega piva od našega ni nikjer."
Po kratkem prestanku, med katerim vam razdeli pijačo, nato še pripomni:
"Običajno kosila ponujamo kasneje, a če boste vsi isto vam lahko pripravimo tudi kakšno pečenko s prilogo, ali pa kaj lažjega, če želite."