0. Uvod

Res je. Še največ bomo izvedeli iz njenega dnevnika. Oziroma od samih prebivalcev mesta. Zato predlagam, da se kmalu odpravimo.

Strinjal se je, da je že zadnji čas da se napotijo proti grofiji. Požvižgal je jaguarju in pričel hoditi stran od zgradbe. Počasi, da bi dvojica lahko držala frekvenco ter dolžino korakov z njegovimi.

"Da, vsekakor, prej kot pridemo, bolje bo. Zgolj bi te, Enryh, prosil, če imaš še kaj opreme, da še enkrat poskusiš vlomit ključavnico na knjigi. Če je nimaš, pa predlagam, da se ustavimo kje v tem mestu, kjer se da take zadeve kupiti. V tako velikem mestu se vsekakor nekje da. Nato pa nadaljujemo proti Ardnu."

Se strinjam. Najbolje naredimo, če se ustavimo pri kakem trgovcu in kupimo potrebno opremo. Nato pa poiščemo dekleta in se odpravimo proti Ardnu.

Skupina se napoti do glavne Illárijske tržnice na prostem, kjer se med mnogimi stojnicami in trgovskimi vozovi najde dobesedno karkoli, kar ima ceno. Občasno pokukate naokoli, če bi opazili katero od deklet, vendar zaenkrat nimate sreče; najverjetneje se boste morali počakati pred mestnimi vrati, ali pa kar pri Stražni trdnjavi čez reko.
Po nekaj malega pogledovanja in povpraševanja vas napotijo do trgovinice ob robu tržnice, kjer vam izvesek s ključavnico pove, da gre za mojstra ključavničarja. V izložbi je videti ključavnice in ključe vseh oblik in velikosti, vendar pa ni videti nobenih sredstev za vlamljanje. Bržkone jih ima lastnik trgovine skrite stran od nepovabljenih oči, ali pa jih izdeluje le po naročilu. Izvedeli boste le, če se pozanimate.
Ključavničar je bodisi nekam visok visok škrat, bodisi majhen, čokat človek. Brade nima, ima daljše rdeče brke, spletene v kitki in z zlatimi obročki zaključene nekje v višini njegovih prsi. Nosi običajno platneno majico, čez pa trpežen usnjen delavni predpasnik. Trenutno je zaposlen z veliko razstavljeno ključavnico na mizi, s katere molijo delci na vse strani. Čez oči nosi očala z dolgimi lečami, ki se lahko dvignejo in spustijo čez vidno polje, in mu najverjetneje omogočajo da vidi tudi najmanjše detajle.

Preden Aleg vstopi si pregrinjalo ogrne čez oklep, da ne bi izstopala Bragijeva insignija.

"Pozdravljeni," spregovori ob vstopu. Nekaj trenutkov si ogleduje stvari, nato pa povpraša: "A imate morda še kaj, česar v izložbah ne razkazujete?"

((Do I need to roll diplomacy?))

"Pozdravljeni, mojster ključavničar. Mene in moje prijatelje zanima, ali bi pri vas lahko dobil orodje, ki bi mi naprimer pomagalo odkleniti staro skrinjo, ki sem jo dobil od pokojnega očeta poleg katere ni bilo ključa?"

Ključavničar dvigne oči iznad mehanizma in vas premeri s pogledom. Njegove oči so pošastno povečane skozi lečo in zgleda kakor da mu bodo skočile iz zrkel. Mož hitro premakne leče navzgor, tako da mu stojijo nekoliko nad očmi, ter vas ponovno pogleda s sedaj veliko bolj normalnimi očmi lešnikove barve.
"A še en tak? Presneto, človek bi si mislil da imajo ljudje kaj več pameti ko se odločajo pisati oporoko. Ravno ta isti mesec sem imel že dva taka, eden s skrinjo, drugi z vrati dvorca. Bi mislil da bodo predali ključe skupaj z oporoko preden umrejo, ampak ne, jih morajo zakopati nekje na samem, potem jih pa pobere preden bi povedali kje..."
Aleg ga blago prekine in poprosi, če bi lahko prišli k stvari. Ključavničar se ustavi, si pomane oči, ter pokima in ponovno nagovori Enryha.
"Hočem reči, moje sožalje za vašega očeta, gospodič. Vendar niste tukaj zavoljo tega, tukaj ste zato, da dobite kar vam gre. Če me odpeljete do te vaše skrinje, vam lahko za nekaj zlatnikov odprem zadevo, če želite pa vam za doplačilo naredim še nov ključ, ki se bo prilegal kot pravi." Enega za drugim premeri s pogledom, in očitno je opazil nekaj v zvezi z vašimi nameni, saj doda:
"Če pa ne želite, da bi še kdo prišel zraven te vaše skrinje, pa vam lahko prodam tudi orodje, da poskusite sami odpreti zadevo. Vendar pa za to potrebujete nekaj znanja s takšnimi stvarmi, poučujem pa ne, ker me je že kdo po krivem obtožil da naj bi pomagal tatovom. Traparija; jaz ponujam usluge in svoje izdelke - kako jih kupci uporabljajo je pa njihova stvar in njihova krivda. In nikoli ne grem odklepat stvari, ki se zdijo sumljive."
Ključavničar se ustavi ob zavedanju da se je zagovoril.
"Oprostite, nazaj k stvari: lahko vam prodam osnovno opremo za 30 zlatnikov za komplet ali pa profesionalno za 100. Če želite da vam grem odpret ključavnico, bo cena odvisna od zahtevnosti ključavnice, običajno je to med 1 in 20 zlatniki, pa še 5 zlatnikov za vsako začeto uro dela. Navadno železno kopijo ključa lahko potem dobite za dodaten zlatnik v roku ure ali dveh, če hočete nov ključ iz drugih materialov pa so cene različne."
Možak si pomane levi brk, nato pa podjetno nasloni komolce na pult pred seboj in preplete prste.

Enryh ključavničarja premeri s pogledom saj so cene, ki jih zahteva za opremo visoke. Nato pa reče : "žal nisem iz teh krajev in skrinja je težka. Tako bi vzel kar profesionalno opremo za 100 zlatnikov. Prijatelj moje tašče je že uporabljal tako orodje in z njegovo pomočjo mi bo zagotovo uspelo".

Ko Enryh nakupi orodje in stopijo iz trgovine, Aleg povpraša: "A bomo počakali dekleti, ali se odpravimo kar proti Ardnu? Navsezadnje sta se morda onidve že odpravili in sta na poti. Če pa mislimo še malce počakat, bi pa lahko stopili do templja."

"Dekleti nas čakata v krčmi. Predlagam da se na poti iz mesta ustavimo tam in ju poberemo. Je pa sonce že visoko na nebu in bi bilo pametno, da se čimprej odpravimo. Seveda pa te ne bom držal od tvoje molitve. Če se torej Herre strinja, se lahko ustavimo tudi v templju"

"Sam nisem takšne vrste vernik, ki bi hodil v tempelj. Raje vaju počakam pri mestnih vratih, kjer kakšno rečem z sovojaki ali pa vaju počakam pri krčmi. Kako hočeta torej?"

"Predlagam, da se midva z Alegom odpraviva do templja, ti pa medtem obvestiš dekleti o našem odhodu. Dobimo pa se čez eno uro pred glavnimi vrati".

"Razumem." Eleganto, kljub štirim nogam, se je obrnil polkrožno na levo in dvignjene glave pričel korakati stran.
Krčme ni bilo težko najti. Toda dekleti - teh dveh pa ni spel ugledati. Stopil je do krčmarja, ponosno odet v oklep imeriane vojske. "Zdravo. Ste morda videli kam iti inkvzitarko ter njeno družabnico?"

"No, torej zavijeva do templja, verjetno ga ne bo težko najti," odgovori Aleg.

Enryh povpraša najbližjega mimoidočega kje je tempelj. Ko bosta prispela do templja pa bo opravil hitro molitev k Thoru in se odpravil do glavnih vrat.

Templja ni težko najti, saj gre za stavbo v samem središču mesta. Ob prihodu vidita, da je zgrajena izjemno nenavadno za tempelj severnjaških bogov - je krožne oblike in s strehe se dviga dvoje valjastih stolpov, ki se na sredini srečata, na vrhu pa končujeta v stožčastih strehah, ena zlata in druga srebrna, nad njima pa sta simbol sonca in lune. Ne potrebujeta dolgo, da se spomnita nekaj o tem, da je dal Imperator Magnus veliki tempelj vilinskih božanstev predelati v svetišče lastnih bogov - večji deli so zato ostali nespremenjeni.
V osrednjem prostoru templja so v krogu razporejeni relativno novi podstavki iz belega marmorja, ki se lepo zliva z belim kamnom tal in zidov, ki je tako značilen za stare vilinske stavbe. Na podstavkih so upodobitve bogov in njihovih značilnih orožij ter drugih artefaktov v človeški velikosti, izdelane iz različnih ulitih bleščečih kovin - brez težav razločita podobo srebrnkastega bradatega Bragija z roko na svoji harfi, kakor da bi ubiral akord, ter zlatega Thora s kladivom dvignjenim visoko nad glavo.

Aleg stopi do kipa Bragija, vzame listič ter pero in zapiše prošnjo, molitev. Ko konča jo še prebere:
"Daj mi znanje, da bom na tej poti prav ravnal,
položi mi na jezik besede, da bom govoril to,
kar resnično čutim, ne besede podložnikov.

Naj se manjša pripadnost uniči, naj s tabo,
odigram večjo vlogo, naj te povzdignem,
besedo nad besedo, resnico nad oblast.

Daj, da si zapomnim vsako zgodbo,
ki jo na tem popotovanju slišim in
morda najdem še svojo zgodbo.

Daj mi jasen glas, da oznanim
prebivalstvu grofije to luč,
ki sije na pravo resnico," nato pa listič z molitvijo zažge.

Enryh stopi do kipa Thora, in na papir nariše nekaj načrtov naprav, ki jih želi zgraditi tekom te odprave. Papir položi na tla in ga obteži s koščkom železa. Zatem se prikloni kipu, prižge papir in brez besed odide.
Pred vhodom počaka Alega. Medtem ko čaka, pa se loti izdelovanja svojega prvega gadgeta, ki spominja na veliko avtomatizirano stojalo za samostrel.

Aleg po opravljeni molitvi stopi nazaj do vhoda, kjer ga Enryh že pričakuje.

"Bova stopila do krčme, pogledat, če so še tam, ali greva kar do glavnih vrat v mesto?"

"Če se ne motim je krčma skoraj na poti do glavnih vrat. Lahko se vmes ustaviva tam in preveriva, če so ostali slučajno še tam". Enryh vstane in se skupaj z Alegom odpravi proti krčmi.

V osrednjem prostoru templja ni nikogar, kolikor sta (oziroma nista) opazila. Po opravljenih molitvah, ob katerih so podobe bogov enako molčečne kot veliko večino časa, se Aleg in Enryh odpravita ven.

Krčmar Herreju pove, da se ne more spomniti koga je mislil, saj je od jutra pa do sedaj, ko je že pozno popoldne, videl marsikoga in če bi si zapomnil vse, bi mu verjetno že zmanjkalo prostora v glavi. Tudi pogled po krčmi ne razkrije uspeha - očitno sta imeli vaši nesojeni sopotnici druge opravke medtem, ko se je vaša trojica mudila po knjižnici.
Ravno ko Herre izstopi iz krčme, se izza ovinka prikažeta še Enryh in Aleg, ki jima kentaver hitro pove da deklet očitno ni več v krčmi.

"Torej, a smo za to, da se odpravimo do glavnih vrat, počakamo kake pol ure, če se katera prikaže nato pa odidemo," povpraša Aleg. "Sicer lahko čakamo dlje, toda ne moremo vedeti, če sta punci še v mestu, ali sta šli že naprej."

"Se strinjam s tabo. Sicer pa sta sami verjetno zmožni brez večjih težav priti do Ardna. Drugače jih imperator sploh ne bi izbral za to nalogo."

"Mhm, torej predlagam, da malce počakamo, potovanje v večjih skupinah je boljše še zaradi nočnih straž, da ima vsak manj dela," toda ne splača se nam čakat predolgo, da ne bo že padel mrak, in bomo primorani še eno noč preživeti v mestu.