3. Težave vladanja

Aleg se po večerni molitvi, ko enega izmed njegovih sledilcev še ni nazaj, odpravi za njim v grad.

"Napoj nevidnosti se sliši kar dobro," odvrne Itoirri. "Lahko si še podloživa podplate z ovčjo volno, če jo je kje najti in je ne bo nihče pogrešil, razen tega pa morava paziti predvsem da se v nikogar ne zaletiva, ter da s svojim početjem ne povzročava preveč hrupa. In jasno, da se izogibava temu, da bi naju s čimerkoli polili ali zaprašili."

Krčmarja kaj hitro prinese ven, ko zasliši da je potreben, in takoj ko je o tem obveščen, odbrzi nazaj v notranjost ter začne odnašati prazne vrče in se vračati s polnimi, dokler vsak izmed 21 kentavrov nima v rokah znova polnega vrča piva.
"Na lokostrelce!" vzklikne eden izmed kentavrov v poziv nazdravljanju. "Naj njihove puščice letijo hitro in natančno, naj zadanejo sovrage kot Odinova sulica, ter se nam izogibajo kakor kraken obale!"

Ko Aleg prispe do gradu, vidi da se ne dogaja nič nenavadnega. Stražarji patruljirajo po obzidju, eden od njih straži dvižna vrata pod obzidjem, par stražarjev pa je pri vhodnih vratih v samo poslopje. Vilinka v kovačiji tolče po kosu kovine, nekaj rekrutov pa kljub jenjajoči svetlobi še vedno proži strelice s samostrelov v slamnate lutke.
V primeru da povpraša po svojem učencu, mu znajo povedati da je nekdo ki ustreza opisu popoldne odšel z gradu, več od tega pa niso videli.

Spet sledi nazdravljanje in le-temu nekaj požirkov božjega zvarka. "Kateremu izmed vas pijancev lahko zaupam svoj vrček ter zlato v njemu?" Preden bi dobil odgovor porine svojo pijačo najbližji osebi v roke, zagrozi s kaznijo ki jo bodo pomnili še njihovi predniki če se kdo pritakne njegove pijače ali odide stran od strateško pomembnega položaja pri krčmi ter razloži, da gre javit njihovit prihod poveljnici Liriel, tukajšni vojaški sili poveljujoči osebi. In že ga njegov korakov vodi stran od druščine.
Na poti proti gradu, če pa nobenega ne sreče prej, pa v gradu pobara enega izmed borcev Ardna o nahajališču poveljnice.

"Hmm... ovčja volna. Mogoče lahko za to porabiva kakšno odvečno odejo? Imaš mogoče tudi kakšno pripravo s katero bi bolje videl ponoči? To bi nama namreč prišlo prav. sicer pa sva se dogovorila vse in se dobiva tukaj, ko bo večina gradu že spala".

Aleg sprva skomigne z rameni, misleč, da bo jutri že poiskal dnevnik s pomočjo urokov. Nato pa se vendarle odloči, da bo poskusil poiskati izgubljenega učenca. Tako se odpravi po najverjetnejši poti, ki bi jo le-ta prehodil, ter ko se nekoliko oddalji od bolj prometnih območij skuša slediti stopinjam.

((AFAIK je survival untrained, in bi tole bilo verjetno DC20 ali 21 se mi zdi (Hard ground - 20, medium sized creature - +0, pa pol nekaj časa je minilo.). Ampak itak rollam v uni temi, tako da bom verjetno lih 1 zrollal. xD))

Medtem ko Herre odide, kentavri veselo nadaljujejo s pitjem. Stražar, ki ga ustavi, mu pove, da bi poveljnica morala biti v svoji pisarni, na drugem nadstropju gradu. ((Lahko kar mečeš 2 acrobatics checka za stopnišča če boš šel tja))

"Mar ne bi bilo lažje prikriti izginulo volno kakor pa odejo?" vpraša Itoirri. "Sicer pa ne, žal nisem nič raziskoval v to smer. Tudi škratja mesta so ponavadi dobro osvetljena, tako da nisem čutil potrebe."

Trudu navkljub Aleg ugotovi, da nima smisla poskušati slediti učencu z iskanjem stopinj ali podobnih sledi. Občutek dobi, da če naj upa na uspeh, potem bo verjetno moral povprašati ljudi, saj o stezosledstvu ni niti slučajno dovolj poučen da bi našel točno določeno osebo v mestu, razen po goli sreči.

Zahvali se za odgovor nakar se odpravi proti njeni pisarni. Hočeš ali nočeš ga je ponovno čakal spopad z osovraženim stopniščem.

"To je res. Če imaš čas, se lahko sprehodiva do kovačije in na poti poiščeva nekaj volne. Tam pa ti lahko pokažem kaj trenutno ustvarjam. Seveda pa bi mi tvoje mnenje še kako prav prišlo, težave imam namreč pri izdelavi naprednejšega orožja. Problem je izbira kovine. Strukturna trdnost kovine ki jo trenutno uporabljam namreč ni dovolj. Mogoče pa ti poznaš kakšen postopek, s katerim bi lahko obdelal kovino in s tem povečal njeno trdnost?"

Aleg se odpravi nazaj do svojega stanovanja, kjer ga pričaka Nahar ((saj sva se zmenila da ga lahko jaz kontroliram do neke mere, right)). Po kratkem pogovoru, o izvidnici ter orkih, Aleg zopet poskusi srečo, ter zajaha Naharja, za počasno panoramsko vožnjo nad mestom.
((Mind rolling ride check for me? Ker forum me hoče ubit.))

IF I SUCCEED ON RIDE CHECK: Sicer kjerkoli že je njegov učenec, verjetno ni sredi mesta, ampak nekje pod streho, a vendarle ga Aleg z enim očesom še išče, medtem ko z drugim opazuje lepoto narave, ki jo kazi zgolj mesto.

ELSE: Ko zopet pade iz neudobnega hrbta Naharja, se Aleg odloči da je že dovolj pozno, ter se odpravi spat.

Herreju tokrat brez zapletov uspe prečkati stopnice do drugega nadstropja. Potem ko povpraša stražarja, ki ravno patruljira po hodniku, ga le-ta napoti do četrtih vrat. Vkolikor kentaver potrka, ga znan glas povabi naprej.

"No, pa pojdiva pogledat," pokima alkimist. "Žal ne poznam kaj dosti več procedur s kovinami kot alkemične posrebritve, vendar bi to jeklo naredilo kvečjemu manj trdo. Lahko pa poskusiš s hladno-kovanim jeklom, morda bo delovalo. Par kep ga imam s sabo, doli na vozu, vprašanje je le, če ga znaš pravilno kovati."

Aleg tokrat brze težav zajaha svojega krilatega spremljevalca in skupaj poletita po večernem nebu. Učenca ne uspe opaziti, morda zavoljo streh, oddaljenosti od tal, ali pa preprosto dejstva, da večino svoje pozornosti posveča čudovitem oranžno-rožnatem večernem nebu in oblačkom v barvi marelic. Brez da bi se njegov jahač tega zavedal, Nahar nekoliko prilagodi smer, in Aleg ugotovi kje sta šele, ko prečita dvoje visokih vršacov, med katerima se majhna reka izliva v Ardensko jezero, ter se dva rečna zavoja med visokimi vrhovi kasneje pred njima znajde veličasten slap vode. Ta se spušča skorajda z vrha ene izmed gora, in pada tekom celotne prepadne stene, ki je po površni oceni visoka skorajda za štiri višine ardenskega gradu. Kljub temu, da slap in manjše jezerce pod njim, ki se kasneje nadaljuje v hitro rečico in večje jezero ob mestu, obdajajo visoke gore, pa med dvema vršacema sije nekaj zadnjih sončnih žarkov, ki rišejo mavrice tekom dolžine slapu. Ravno to pritegne Alegovo pozornost, in zazdi se mu, da bi jama vrh slapu znala biti dovolj velika, da bi lahko vstopil vanjo, če bi ga Nahar spravil dovolj blizu.
((Ride=18, za Perception pa ne zveš ))

Ko Enryh izve, da ima njegov prijatelj s sabo par kep hladno-kovanega jekla, je že na pol poti skozi vrata ko reče: "No, greva?". Med potjo pa nadaljuje pogovor: "Na poti do tvojega voza bi lahko poiskala volno, kar pa se tiče obdelovanja hladno-kovanega jekla... bova kmalu izvedela, ali sem se od škratov naučil kaj uporabnega in ne samo tega, kako se v trenutku spije zvrhano čašo piva. No, danes za to verjetno ne bo časa, a jutri zarana bom že v kovačiji".

"Juuuuhuuu," iz dna pljuč zakriči Aleg ob poletu pod nebo ter spektakularnem večernem razgledu. Tako je prevzet nad lepoto slapu, da sploh ne pomišlja, ko zagleda odprtino, ter nagovori Naharja, naj ga spravi do nje.

Vstopi v prostor, zapre za svoj prostor ter salutira poveljnici. "Poveljnica Liriel, smem govoriti z vami?" Če dobi dovoljenje ji pove za prihod njegove enote in da bodo zarana odšli v izvidnico, prav tako pa povpraša o morebitnih dodatnih navodilih ali napotkih.
V nasprotnem primeru počaka na morebitno pojasnilo za zavrnitev ali kako drugo besedo.

Alkimist se zasmeje Enryhovi šali, sicer pa mu sledi, kljub temu da ne deli popolnoma enakega zanosa kakor njegov sodrug. Po nekaj ovinkih in stopniščih nižje se kmalu znajdeta na grajskem dvorišču. Kljub temu, da sonce že zahaja, se še vedno slišijo ritmični udarci kladiva, ko grajska kovačica neutrudno nadaljuje z delom.
"Moj voz so spravili v shrambo, ki naj bi bila v temnicah. Če sem prav razumel, je vhod nekje blizu zidu," pove Itoirri.

Pegaz naredi eleganten zavoj ter zaplahuta s peruti ko doseže jamo, da se s tem ustavi. Ustje jame je sicer široko čez cel slap, vendar pa je strop prenizek za letečega konja, tako da le-ta počasi udarja s krili da se drži ob ožji polici zraven slapu, ter zahrza Alegu naj se odloči če misli skočiti čez, ali pa si je premislil.
((Delaj Acrobatics check če boš skočil čez))

Liriel dvigne pogled s seznama dokumentov in zemljevida mestne okolice, ter pogleda svojega pomočnika.
"Nekoliko sem zaposlena, ampak če si že prilezel čez stopnice zato, da govoriš z mano, potem le brž povej," odgovori poveljnica in s tem da kentavru besedo. Ko ji le-ta pove za prihod njegove enote, se Herreju zazdi, da je prvič odkar jo pozna v poveljničinih očeh opazil iskrico.
"Odlično! Mogoče bodo tvoji konjeniki ravno dovolj, da se tehtnica končno prevesi na našo stran. Le pojdite na izvidnico in poskrbi, da tvoji vojaki dobro poznajo teren. Ko bo prišlo do spopada se bodo morali hitro gibati in ne moremo si privoščiti da bi nasprotnik imel prednost na terenu." Na koncu pa še doda:
"Ko končate, bi bilo pametno če bi se udeležili skupnega urjenja z naborniki. Nekoč se bomo hkrati borili na isti strani, in pomagalo bi, če bi se navadili eden drugega."

V tem času sta Belizar in pa inkvizitor Železnoprsti že zdavnaj prispela do gradu. Ker grofice po nekem nenavadnem naključju ni bilo najti, sta se namesto tega napotila v sejno sobo, kjer sta našla Lady Syreo, slednja pa ju je obvestila da prav tako ni videla grofice vse od jutranjega posveta, da pa je poveljnica v svoji pisarni, če bi jo potrebovali.

Za kratek trenutek pogleda nekoliko zmedeno, toda hitro se zbere. "Oprostite, toda ali nismo dorekli da bomo v izvidnici dokler se ne pojavijo orki prej ali slej? Kdaj naj bi potlej imeli vajo z naborniki? Razen seveda, če jo izvedemo jutri preden odrinemo na teren. Prav tako pa do odhoda ne bi bilo slabo zvedeti postavitev pasti, da bomo lahko pripravljeni na to nevarnost. Zadnja stvar, ki si jo želimo je, da bi se naš lastni načrt obrnil proti nam."

"No, vsekakor lahko kovino s pomočjo mechanusa preneseva do kovačnice in se jutri poskusiva v kovanju le te" Tako se Enryh in Itoirri odpravita proti obzidju, med potjo pa Enryh opazuje okolico in išče možnosti, kjer bi si lahko za nedoločen čs izposodil nekaj volne"

Aleg skoči, vendar ne dovolj daleč (vendarle skače brez zaleta z nestabilnega pegazovega hrbta), in strmoglavi v globino. Med padcem se poskuša rešiti z urokom za hojo po zraku, vendar se z vršečim zrakom ni sposoben dovolj zbrati, in namesto želenega učinka se mu le pokadi s prstov. Nahar ga vmes poskuša prestreči, vendar neuspešno. Tako se v naslednjih nekaj sekundah pobližje sreča z razpenjeno vodno gladino, ki je sicer zaradi bližine slapu malo manj smrtonosna, vendar pa je bil Alegov padec še vedno tako visok, da ob udarcu v hipu izgubi zavest.
Pegaz leta nad gladino in poskuša s hrzanjem poklicati svojega zvestega tovariša. Ko ne sliši odgovora, se brž požene v zrak in nazaj proti mestu, v upanju da bo našel pomoč še preden bi njegov kompanjon prešel na ono stran.

"Jaz pa sem razumela, da greste zdaj enkrat čez teren, tako da se tvoji kentavri spoznajo z gozdom, potem pa se vrnete," odvrne poveljnica.
"Takole bova naredila: ostanite v izvidnici dovolj dolgo, da se spoznate s terenom in preučite kakršnekoli znake, da se orki približujejo, če jih najdete, zatem pa se vrnite nazaj v mesto. Če vas več kot 5 dni ne bo nazaj, bomo smatrali da ste mrtvi."
Nato se zopet posveti svojim dokumentom, naposled pa dvigne pogled in doda:
"Če je to vse, imate svoje ukaze, jaz pa svoje delo."

Ker nikjer v vidnem polju ni kakšne velike bale volne na voljo, se znanstvenika najprej obrneta na kovačico. Volna je namreč zelo dobra za podlogo oklepa, če se jo pravilno obdela in po možnosti všije v usnje, torej bi, sklepa Enryh, kovačica morala vedeti kje bi se jo dalo dobiti.
Žal pa se izkaže, da trenutno nima nič volne pri sebi;
"Lahko pa jo najdeta na južnem koncu mesta, blizu otočka. Kmet Sharti ima največ ovac v mestu; vendar pa dvomim, da vaju bo sprejel ob tej uri, glede na to da sonce že zahaja. Bolje bi bilo, če bi počakala do jutra."
Ko se ji zahvalita in že nekoliko oddaljita, pa se Itoirri poči po čelu in vzklikne: "Saj res!"
Ko se Enryh obrne in vpraša čemu takšno presenečenje, mu alkimist pove:
"Tisti škrat, njegova inkvizicijskost, je imel s sabo neko veliko malho, s katere so med drugim gledali tudi kosmi volne. Po mojem ne bo imel nič proti če si jih sposodiva, in jih ima jutri zjutraj že nazaj tam kjer so bili, brez da bi kdaj vedel da so manjkali."

"Razumem". Salutira, se obrne in zapusti pisarno ter se napoti proti svoji enoti, da jim preda nadaljna navodila.

"Kje pa ima malho? Če je spravljena ob tvojem vozu si jo res lahko sposodiva. Ne bi pa je rad kradel njemu iz sobe. To pa še celo jaz vem, da ni dobra ideja"

Nahar kar se da hitro prileti v mesto, ter takoj povzroči nekaj hrupa z grobim pristankom, da bi vzbudil pozornost. Nato začne nemirno prhati, da bi ga kdo kar se da hitro ogovoril.

Ko Herre kentavrom razloži kako da so se njihovi ukazi nekoliko spremenili, nekateri sicer malo zagodrnjajo, vendar vsi ukaze sprejmejo kot to kar pač so; ukazi, ki jih je treba upoštevati.
Sledi le vprašanje, ali bi se v izvidnico odpravili še nocoj, ali raje naslednjega jutra zarana.

"Uh, to pa ne bi vedel," skomigne Itoirri. "Nisva prišla hkrati do gradu. Lahko pogledava če je pri vozu, ali pa koga vprašava, če se ti zdi da bi šlo o tem spraševati naokoli ne da bi obenem izpadla sumljivo."

Krilati konj, ki je kakor od nikoder strmoglavil na glavni trg in začel prhati na ljudi, je le-te uspešno prestrašil in večina je zbežala stran, bržkone prepričanih, da je konj podivjal. Najde pa se tudi eden, po videzu sodeč človek iz severnih dežel, krepke in mišičaste postave, ki pristopi h konju z rokami pred seboj in uzdo za pasom. Vse kaže, da se ga misli poskušati ukrotiti.

"Nocoj ne bomo odšli naprej. Počijte si torej, kajti še pred sončnim vzhodom, na sredi noči, bo bujenje da se pripravijo zadnje reči, ogrejejo mišice in krenemo na pot."

"pa pojdiva do voza in spotoma vzameva še kovino."

Kentavri zadovoljno pokimajo in se začnejo pripravljati na spanje, vedoč, da bo to verjetno zadnja noč udobnega spanca, vsaj za nekaj dni, dokler se ne vrnejo. V kratkem jih večina pozaspi, ostali pa gledajo v zrak in prav tako poskušajo zaspati.

Po kratkem sprehodu po stopnicah do kleti, se Enryh in Itoirri znajdeta na hodniku, za katerega Enryh do sedaj že ve, da vodi v shrambe, ter na enem koncu do ječ, na drugem pa do zakladnice. Slednja je kakopak zaklenjena, ključ pa je ob kateremkoli času pri lady Syrei, ali pa pri grofici sami.
Z Itoirrijem se torej napotita do shrambe, kjer naj bi se nahajal alkimistov voz. Ena vrata kasneje ga res tudi ugledata, in njegov lastnik se nič hudega sluteč vzame baklo s stene in jo prižge, ter se odpravi do voza. Tam odgrne plahto, s katero je vsebina prekrita in pritrjena, ter že začne brskati, medtem ko se mu Enryh približa. Poleg mnogih škatel in steklenih vrčev s takimi in drugačnimi sestavinami, se kmalu vidi še odblesk večih za glavo velikih kep kovine, ki jih ima spravljene na dnu.

Nato Itoirri nenadoma otrpne in prebledi, Enryhu pa se zazdi, da je videl nekaj majhnega in temnega šiniti stran od voza; pravzaprav je prepričan, da je slišal še zelo tih "klik" ravno v trenutku ko je njegov prijatelj obmiroval od strahu. Itoirri se ravno še uspe zadreti "STRAN!", ko voz vrže v zrak z ognjem stoterih sonc.

Eksplozija je tako glasna, da pretrese cel grad, sliši pa se jo verjetno po celem mestu. Tako Herre kot njegova četa kentavrov, kakor verjetno tudi cela grajska straža, se hipoma prebudijo.

((Enryh, lahko kar mečeš reflex save za oba))

"Špica, opremi se! Prva deseterica z mano, ostali k obzidju!" Počaka da se njegov del kakor tudi sam opremi nakar steče na čelu, z izvlečenim mečem v rokah, v smeri od koder se mu je zdelo da je prišla eksplozija. V mislih pa zraven preklinja orke ter se obenem sprašuje kako so prišle do česa eksplozivnega. "Toliko o njihovi slaboumnosti." mrmra samemu sebi med tem, ko poskuša ugledati poveljnico ali kogarkoli drugega za morebitna dodatna pojasnila o situaciji.