0. Uvod

"Ja, tudi sama sem že pomislila na te stvari," je odvrnila Alegu in se prvič zaprav zresnila. Nato pa je do njih že prišel z naročenim in pred Belizar postavil velik vrček piva, ki je že samo dišal izvrstno in spet je njen obraz raztegnil zadovoljni nasmešek. "Ah, čudovito," je pokimala krčmarju ko je izpila prvi požirek ter si obrisala usta. "Jaz bom zadovoljna s tistim kar prinesete. Glede na to, da je za mano dolga pot bi bila zadovoljna tudi z včerajšnjo hrano, tako da vi kar povejte," je pomignila ostalim za mizo, češ da naj povejo kaj želijo in se bo sama že prilagodila. "Morda bomo imeli probleme," se je vrnila k prejšnji temi potem ko so naročili, " a po drugi strani ljudje so preprosta bitja. Če so nahranjeni, organizirani in zaposleni so srečni. Mi moramo samo poskrbeti za dobro organizacijo." Zavedala se je, da posplošuje zadeve a tega ne bi nikdar naglas priznala. Bila je utrujena od stila življenja, ki ga je živedla doslej in odločena, da bo od slej naprej šlo vse gladko in lepo.

"Kar se mene tiče, bi bila pečenka s prilogo popolnoma zadovoljiva," Aleg odvrne krčmarju.

"Da, sila preprosta bitja, toda včasih pripravljeni storiti popolnoma neobičajne stvari iz bizarnih razlogov," se je v človeško psiho poglobil Aleg. "Morda imaš prav, da rabimo poskrbeti samo za organizacijo, toda če morda že dlje časa niso obdelovali polj, bi znali imeti dosti težav z divjimi živalmi, ki so se tam naselile. Ampak da, če posplošimo je organizacija verjetno ključna. Tudi take, potencialne, težave se da odpravit, če zgolj organiziramo lovce," se je razgovoril.

"Tudi jaz bi z veseljem poiskusil pečenko s prilogo" reče Enryh.
"Dokler ne izvemo več o stanju v Ardnu, nam tako tuhtanje nič ne pomaga. Predlagam, da zberemo čimveč informacij o mestu in nadaljujemo pogovor kasneje ob pečenki in pivu. Vsekakor pa sem mnenja, da je v mestu potrebno najprej vzpostaviti avtoriteto".

"Imaš prav seveda, Arden ... Hmmm ... Vilinsko mesto?" njegove glava se je obrnila proti skupini vilinov, ki so sedeli za bližnjo mizo.

"Mislim, da so bogovi poskrbeli, da smo zašli v ravno pravo krčmo," se je na njegovi ustnicah za kratek trenutek izrisal nasmešek, ki pa je takoj spet izginil. Segel je po kozarcu vina, ter ga ponesel k ustnicam. Po kratkem požirku je kozarec odložil, ter segel po kozarcu vode. Že ga je skorajda nagnil, ko se je spomnil, da vendarle ne ve, od kod je voda prišla. Na hitro je izvedel urok, ki bi moral poskrbet za užitnost, ter srknil požirek.

Dvignil se je, ter se odpravil do mize vilinov. "Pozdravljeni prijatelji," je spregovoril. "Se vam lahko pridružim?"

Enryh je skupino vilincev prepustil Alegu, saj je vedel, da če bo kdo lahko iz njih izvlekel kaj uporabnega je to Aleg. Sam pa se je odpravil do gnoma, ki je sam srkal pivo in ga, posnemajoč Alega, pozdravil: "Pozdravljeni mojster, ali lahko prisedem?"

Pokimala je odločitvi fantov glede hrane, nato pa strmela v njuna hrbta, ko sta kar oba vstala i zapustila mizo.
"No," se je obrnila k Zari, "Očitno so nam fantje pobegnili, kako razočaranje." Pomignila je proti znamenju na dekletovi rani in srknila iz vrčka. "Povej, si veliko krivovercev privedla pred roko pravice? Misliš, da si bitje zasluži smrt če vrjame v drugačne bogove kot ti?" Vprašanja niso bila postavljena neprijazno, bolj z neko dobrodušno radovednostjo, kljub temu da se ji je dozdevalo, da ni najboljša ideja spraševati inkvizitorko o takih stvareh.

Krčmar pokima in odide z naročilom.
Ko Aleg, ter trenutek kasneje stopita do vilinov in jih ogovorita, se eden od moških, tisti ki je imel hrbet obrnjen v smer iz katere sta se jim približala, obrne, ju premeri s pogledom, nato pa pravi:
"Brez zamere, človek, vendar te ne poznamo in te ne smatramo kot prijatelja. Bi pa bilo prijazno, če bi se umaknila in prenehala motiti zaseben pogovor."
Vilinka premake glavo in zašepeta nekaj besed v njihovem jeziku, katerih niste uspeli razločiti. Vilin, ki vaju je nagovoril, premeri Alega, nato Enryha, ter naposled ženski ki sta ostali sedeč za vašo mizo. Besede, ki so se nato odkotalile z njegovega jezika, zvenijo nenavadno in še najbolj spominjajo na prisiljene, a hkrati to skorajda popolnoma zakrivajo.
"Oprostite mi za mojo neprijaznost. Če želite kaj od nas bomo seveda poskušali biti v pomoč, vendar pa bi se sicer najraje vrnili nazaj k svojem pomenku."

((Domnevam, da si spregledal, da Enryh ni šel do vilinov, ampak gnomov, zato pišem, kakor da sem edini ob vilinih.))

"Se iskreno opravičujem, če sem vas užalil. Mislil nisem ničesar žalega," brž odgovori Aleg. "Sem zgolj v nenehnem iskanju novega znanja. Vašega pogovora seveda ne bom motil, če pa bi kdo bil voljan za kratek pogovor po tem, me pa najdete za tistole mizo," to rekoč pomigne z glavo proti mizi kjer sedita Belizar in Zara.

"Če pa ne bo nikogar takega," nadaljuje Aleg v ravnodušnem tonu "pa uživajte, in naj vas bogovi spremljajo."

((Moja napaka, ignorirajte tisto o Enryhu, bom popravil za nazaj v kratkem))

Gnom pogleda Enryha in s presenečenim, a zadovoljnim glasom odgovori:
"Oh seveda, malo družbe me ne bi motilo. Ravno namreč čakam, da me sprejmejo v arhivu, kjer bom svoje znanje lahko delil z ostalimi. Nikoli ne veš, kaj boš srečal za naslednjim ovinkom ali kaj se boš naučil od naslednjega neznanca. Kaj, ravno ta teden sem, že na poti nazaj in prepričan, da me ne bo več nič presenetilo, blizu krčme Močvirske Luči našel nenavadno cvetlico, ki naj bi rasla samo znotraj Neskončnega močvirja. Mislil bi si, da gre za Rdečo Opijanjevko, a cvetovi so bili modri. Za ljudi tam je običajna, a nikjer še ni dokumentirana, in uporaba v raztopinah ter drugih alkemičnih procesih. Nihče niti ni pomislil da bi jo uporabljali za kaj drugega kot okras..."
Njegove oči se nenadoma zazrejo v Enryhove, nato pa prvič odkar je odprl usta zajame sapo in doda:
"Ampak vse to vas najverjetneje ne zanima, kaj? Gotovo imate tudi sami kaj za povedati. Tako kot zadnjič, ko sem bil na obisku pri bratrancu in sem se tako razgovoril, da sploh ni prišel do besede in..."

Enryh prisede in mirno posluša gnoma, ki mu je opisal vse njegove družinske vezi v svojem družinskem drevesu, ki segajo v čase prvega kralja. Ko je gnom končal in že zajel sapo, s katero bi nadaljeval svoj monolog, ga je Enryh prekinil. Vprašal ga je, ali bi lahko z njim delil kakršnekoli informacije o mestu Arden, saj ga zanima vse, od prebivalcev, do pokrajine in rastlinja, ki raste v okolici mesta. Zanima pa ga tudi njegovo najnovejše odkritje, nenavadna modra rastlina. Saj ima sam nekaj znanja tudi o rastlinskem svetu in je tudi sam prvič slišal za tako rastlino.

Z upanjem, da je na viline storil dovoljšen vtis, da se bodo vendarle pozneje ustavili, in bo morebiti iz njih izvlekel kakšno informacijo o Ardnu, če bi vilini seveda bili s tistih krajev, se Aleg vrne do mize, zopet prisede ter naredi še en kratek požirek vina.

Vilini pokimajo besedam Alega, nato pa se vrnejo k svojemu pogovoru, vendar se zdi da so njihove glave sedaj še bolj sklonjene skupaj nad mizo, njihov pogovor pa še tišji.

Gnomski nadebudnež se ravno še ustavi preden bi začel nov naval trivialnih informacij, ter posluša kratko prošnjo s strani svojega sogovorca.
"Arden? Da, seveda, tam mimo sem šel ko sem se vračal iz Saikana. Tja me je namreč zanesla pot, s katere sem se sedaj vrnil. Čudno mesto, Saikan; moški in ženske oboji hodijo naokoli v krilih in enodelnih oblekah, imajo dolge gladko počesane lase do pasu ali še dlje, se vedno priklanjajo in govorijo okrog ovinkov... ampak kako jih je zanimivo poslušati, prav vsak stavek iz njihovih ust je zgodba zase, zavita v parabolo in metafore!"
Za trenutek se ustavi in strese z glavo, nato pa spet spregovori:
"Ampak to vas verjetno ne zanima, vprašali ste po Ardenu, ne po Saikanu. No, vsekakor vam, če boste kdaj šli tam mimo, toplo priporočam da najamete kakšnega domačina da vas odpelje pogledat izvir jezera. Najlepši slap, kar sem jih kdaj videl, pa čeprav manjši od tega severno od vaše prestolnice. Mesto je jasno nekoliko stran, tako da se ga vidi le del in še to le ob lepem vremenu, se pa bučanje slapu sliši vsako noč, potem ko vrvež življenja potihne. Seveda sem prečesal okolico za zanimivimi rastlinami, in ugotovil dvoje nadvse zanimivih odkritij: gozd na zahodu mesta je izjemno nenavaden, listje dreves pa je stalno obarvano kakor v jeseni, edino pozimi odvržejo listje, kakor trdijo meščani - zato gozdu pravijo Večnojesen. Druga nadvse čudna ugotovitev pa je, da se v močvirju na jugo-vzhodu najdejo premnoge čudne in nenavadne zeli, katere so vse do zadnje strupene. I kaj, še sam zrak je težak, moker in poln bolezni, ali pa tako majhnih žuželk, da so prostemu očesu nevidne. Sam nisem niti kaj dobro uspel raziskati, ravno sem nabral par primerkov za s seboj, ko se me je lotila omedlevica in skorajda bi omahnil v močvirsko blato, če me ne bi spremljevalca hitro odvlekla stran. No, saj tudi njima ni šlo kaj dosti bolje, a onadva sta si opomogla naslednji dan, jaz pa sem še cel teden bolehal. Zato tudi vem toliko o tem kraju; medtem ko sem bolehal in okreval, je bila ena izmed domačink dovolj prijazna, da me je poučila o pokrajini in njihovih vraževerjih - drugače bi bržkone kmalu po obisku močvirja krenil naprej, saj se mi je mudilo poročati o vseh nenavadnih zeliščih, kakršna sem videl v najzahodnejšem od naselij Vzhodnih kraljestev, ter njihovi uporabi. Ampak to vas ne zanima, nazaj na Arden. No, verjemite ali ne, domačini so prepričani, da je močvirje nastalo zato, ker naj bi se v njem nahajala grobnica nekega vilinskega veljaka iz davne preteklosti, katero na bi nekdo poskušal oropati, s čimer je jasno priklical nadse in nad vse dežele v okolici neko strašno prekletstvo. No, najbližje dežele okoli grobnice naj bi takoj pomrle in se potopile, kar naj bi bil razlog zakaj je danes tam močvirje. Traparija če mene vprašate, tisto močvirje je vse prej kot mrtvo, pravzaprav je polno življenja: a večina vilinov pač ni tako zelo pozorna na življenja črvov, žuželk, občasne podgane ter strupenih rastlin, in kraje kjer ni večjih živali ali visokega drevja pač preradi označijo kot "mrtve." Kar me je pravkar spomnilo, potem ko končam v arhivu tukaj se bo res treba vrniti še v Utgarde, sploh me ni bilo ko je umrl moj drugi bratranec v tretjem kolenu po tetini strani, tisti ki sem ga prej omenil, medtem ko je šel..."
Gnom nadaljuje s pripovedjo z očitnim zanosom, in jasno je, da bo nadaljeval še več minut, če ga nihče ne bo poskušal ustaviti. Kako mu uspe povedati toliko naenkrat brez da bi naredil kakršnekoli opazne predahe za zajem sape, vam ni niti najmanj jasno, vendar pa ustreza govoricam, ki se gnomov držijo po kraljestvu.

Enryh ga vljudno posluša do konca. Vpraša ga, če mu lahko pove še kaj o rastlinju okoli ardna in njih uporabnosti, saj ga zanima to področje.
( ko / če kaj izve, se gnomu prav prisrčno zahvali, mu plača pivo in mu stisne roko. Zaželi mu srečo in uspeha pri delu z arhivi. Zatem gre do ostalih članov skupine in jim pove kar je izvedel o Ardnu. - to sem napisal zato, ker me zdaj neki časa ne bo online in sem želel zaključit pogovor)

Po še enem dolgem monologu, ki je tako prepleten z nepomembnimi podatki in znanstvenimi izrazi, katere bi najverjetneje razumeli le alkimisti, uspeš potegniti zaključek, da okoli Ardena rastejo različne rastline in zeli, na južnem delu predvsem strupene rastline, od običajne volčje češnje, pa vse do nenavadnih zeli kakršnih gnom še ni videl drugje. Zahod Ardena je gozdnat in se ponaša z običajno podrastjo, izjema so le drevesa, za katera je že prej omenil da so stalno rdečkastih listov in delujejo, kot da jih je nekdo uročil da so od pomladi do začetka zime ujeta v večni jeseni - kar pa ne drži za ostalo rastje po gozdu. Sever in vzhod mesta sta gorata in zelo težko prehodna, a preko zahodnega gozda se po besedah domačinov da narediti ovinek in priti tudi tja. V gorah so razne zeli in običajen iglast gozda. O močvirju pa ni povedal nič takega, česar ni že prej omenil.
Naposled naredi zanj nenavadno dolg premor medtem ko o nečem razmišlja, medtem ko iz žepa potegne medeninasto žepno uro na verižici iz iste kovine. Končno spregovori:
"Opala, je že dvanajst! Veste kaj, moral se bom odpraviti. Domenjen imam sestanek v arhivu in nočem jih pustiti čakati. Navsezadnje ni vsak dan, ko se gnomski raziskovalec rapiše v zgodovino, kajne?"
Nasmehne se, pogleda proti šanku, kjer je krčmar očitno začasno odsoten in brž doda:
"Z veseljem bi še klepetal in vam povedal vse o Ardenu in svojem času tam, ampak res moram iti. Vam pa ponudim majhno kupčijo: Pustim vam zemljevid okolice Ardena, vi pa poravnajte moj račun. Meni tako ne bo treba čakati na krčmarja, vi pa boste imeli zemljevid v rokah še preden pridete do tja."
Pogled po mizi razkrije, da gnom najverjetneje ni naročil drugega kot enega ali dveh vrčkov piva, zato Enryh takoj privoli in z gnomom se rokujeta. Slednji iz enega svojih premnogih žepov potegne malce zdelan, a še popolnoma dober pergamentni zvitek in ga položi na mizo, nato pa hitro vstane, se odpravi proti vratom, napol poti obrne, ter doda:
"Če boste kadarkoli potrebovali izvedeti kaj o kakšni nenavadni rastlini, ali pa si boste zaželeli kaj družbe na potovanjih v neznano, povprašajte če se je Gilbor Gutrastrin v kratkem nahajal kje v bližini. Z veseljem se napotim kamorkoli, kjer je stopala malokatera noga. Zdaj pa res moram iti, na svidenje, in kot pravite ljudje, naj bo Imperatorjeva milost z vami."
Zatem izgine skozi vrata. Vilini so vidno vznejevoljeni zaradi gnomovega glasnega in po nepotrebnem dolgega poslavljanja, nato pa se vrnejo k svojem pomenku. Ženska v oklepu samo prhne in pije naprej. Moški je vmes očitno že odšel ali pa se umaknil iz sobe.

Zara tačas odgovori Belizar s kratkim a jasnim odgovorom:
"Vsak pri sebi lahko verjame kar želi. Ampak pravi bogovi so le asgardska božanstva, in prej ali slej jih bo častilo vse stvarstvo. Vendar pa poučevanje neukih in nevernih ni moja naloga. To počnejo drugi," ob tem se njene oči za trenutek premaknejo do Alega, nato pa nazaj k sogovorki. "Moja naloga je le, da poiščem takšne, ki s svojimi dejanji direktno oporekajo, ali pa ogrožajo stabilnost imperija in asgardske vere, ter jih privedem k pravici. Večina se pokesa in prizna svoje grehe, nekateri se spreobrnejo. Drugi so bolj trmasti in ne želijo prenehati. Takrat žal ni druge možnosti kot zapor, če presodimo da se lahko še spremeni, sicer pa smrt."

Enryh stopi nazaj do vaše mize in z vami deli, kar je slišal od gnoma po imenu Gilbor Gutrastrin - čeprav glede na njegovo glasno in obilno govorjenje ni bilo težko zaslediti vsaj dela tega kar je povedal. A sedaj pred vami razgrne tudi lepo izdelan pergamentni zemljevid mesta Arden in njegove najbližje okolice.

Enryh pogleda ostale: "kaj je vaše mnenje, jaz že komaj čakam, da si ogledam okolico Ardna. Izgleda kot mesto, ki ima veliko perspektive za razvoj.Zanima pa me tudi, kako predlagate vodenje samega mesta, glede na to, da nas je več in bodo naši načrti nemalokrat drugačni"

Brez besed je poslušala Zarin odgovor, njen izraz pa je ostajal brezizrazen. "In kdo sem jaz, da bi oporekala ustaljenemu načinu naših svetih inkvizitorjev, ki je delajo po ukazih imperatorja." To rekoč je izpraznila vrček do konca in že hotela vstati ter pozvati skupinico da se odpravijo, ko se je Enryh v rokah držeč zemljevid vrnil k mizi. Sklonila se je nad razgrnjeno zadevo in proučila videno. "Vsekakor izgleda obetavno ampak kot smo že prej ugotovili, le bogovi vedo kaj bomo našli ko pridemo do tja. Zatorej predlagam, da plačamo dobremu točaju in se kar napotimo poiskati še kake informacije o naši novi baroniji in se nato odpravimo na pot."

"No, no, prehitevat nam pa ni treba. Če prav pomnim, smo šli sem zaradi hrane. In hrano še čakamo," je odvrnil Aleg. "Sam za razliko od Enryha z vilini nisem imel sreče. Več kot očitno ne marajo neznancev. Sicer so se nekoliko zbali naše skupine, in bili pripravljeni odgovorit na kako vprašanje, a nisem drezal vanje."

Posvetil se je zemljevidu, ki ga je prinesel Enryh. Mrtvečevo močvirje? Sliši se kot nekaj, kjer bi se zbirale osebe sumljive sorte. Le kakšen tempelj stoji na sredi, se je v mislih spraševal spregovoril pa več ni. Navsezadnje mu verjetno nihče za mizo ne bi znal odgovoriti.

Kakor naročeno se ravno ob Alegovi omembi kosila v zraku zazna vonj po pečenem mesu in ocvrtem krompirju. Nedolgo zatem se iz desnih izmed vrat na vsaki strani šanka prikaže krčmar z obilno-naloženim pladnjem, s katerega dehtijo omamne dišave. Ko se vam približa in položi pladenj na mizo, potem ko nekdo hitro umakne zemljevid s sredine mize, vidite, da je na pladnju lepo-zapečena svinjska pečenka v lastni omaki, ob njej pa je do roba pladnja naložen pravkar ocvrt krompir s hrustajočo zunanjo plastjo. Pred vsakega izmed vas postavi še kamnit krožnik ter kovinski nož in vilice. Pribor in krožniki so narejeni preprosto a trpežno, in so brezhibno čisti.
"Takole, izvolite gospe in gospoda, naj vam tekne. Bi kdo želel še kaj osvežitve? Seveda sem vam na voljo tudi kasneje, če si kdo premisli. Poračunamo lahko ko pojeste." Potem ko pobere morebitna naročila se krčmar vrne za šank.

Po nekaj dolgih minutah skupina vilinov vstane, nato pa družno v tišini zapustijo taverno. Zdi se vam, da vas je najmanj eden od njih pred odhodom premeril s pogledom; a gotovi niste, še manj pa ste sposobni razločiti za katerega naj bi šlo.
Od prvotnih obiskovalcev je poleg vas ostala le še ženska v verižni srajci, ki še naprej v tišini popiva. Njen izraz je nenavadno brez čustev, še posebej glede na to da je morala do sedaj izpiti že najmanj tri cele vrče piva... če je bilo v njenih vrčih dejansko pivo.

Ob Alegovih besedah je namrščena sedla nazaj. "Seveda imaš prav, prehitevam." A ko je bila spet nameščena na stolu se prejšnja mirnost ni vrnila. Bila je nemirna in nekoliko jo je pomiril šele prihod jedače. Naložila si je obilno porcijo in jo začela nositi v usta ko se ji je pogled ustavil na ženski. Aleg je poskušal dobiti informacije od vilinov in Enryh jih je dobil od gnoma. Pomislila je da je morda četudi majhna možnost, da ženska kaj ve. Počakala je, da je pogledala v smer njihove mize, ujela njen pogled ter ji pomahala. "Pridružite se nam plemenita bojevnica! Lahko nam poveste kako zanimivo zgodbo v zameno za vrček tega kar pijete."

Ženska se obrne in premeri Belizar s pogledom. Nato vstane, pobere svojo sekiro in si jo nasloni na levo ramo, medtem ko v desnici še vedno drži svoj vrček.
"Pijače na tuje stroške se nikoli ne brani," reče medtem ko prečka razdaljo do vas. Ko prispe odloži vrček na mizo na praznem prostoru med Belizar in Zaro, nato pa z bližnje mize potegne stol, ga pristavi z naslanjalom proti mizi, se usede nanj razkorak, sekiro pa odloži obenj, tako da jo ima še vedno na dosegu roke. Sedaj ko je bližje si jo lahko bolje ogledate: njena koža je svetla nordijska, a opazno zagorela, njeni udi mišičasti in na več mestih so vidne brazgotine od starih poškodb. Njeni slamnati lasje že nekaj časa niso bili umiti ali počesani, njene sivomodre oči pa so trde kot jeklo. Vidite lahko, da je bila bojevnica nekoč morda prav čedna, vendar pa mnoge male brazgotine, način življenja, mrkost pogleda, in že opazni znaki staranja njenemu obrazu ne delajo usluge.
"Ne zagotavljam pa vam, da vam bodo moje zgodbe všeč," še doda in skomigne z rameni, ter vam nameni slab približek nasmeška; zdi se, kot da se že leta ni iskreno nasmehnila, in tudi sedaj se ne trudi. Opazite lahko, da ji manjkata levi zgornji sekalec in podočnik, ki sta bila glede na siceršnje stanje njenih zob najverjetneje izgubljena zavoljo udarca.
Ženska počaka da se prikaže krčmar, mu naroči še eno temno pivo na vaše stroške, in ko ga trenutek zatem dobi (med čakanjem je že dokončala prejšnji vrč) šele spregovori:
"Zgodbo bi radi? No prav, da premislim... tisti gnom prej se je razgovoril o Ardenu, če se prav spominjam. Ugibam da ste namenjeni tja?"
Očitno od najmanj enega izmed vas razbere da ugiba pravilno, kot da ni bilo dovolj očitno že iz gnomovega govora prej in pa zemljevida dotične pokrajine na vaši mizi, in v skladu s tem nadaljuje:
"Lahko vam povem par stvari o krajih tam naokoli, čeravno nobena ni vredna zgodbe. Prva stvar je, da je edina kolikor-toliko varna pot od tam nazaj sem. Na severu imate Orke, in ti se na Arden spravijo prav tako pogosto kot na Erikshold. Če bo letina dobra, bodo prišli iz pohlepa; če bo slaba pa iz nuje. V vsakem primeru bo kmetom trda predla, če pridelka ne uspejo obraniti. Enkrat sem sprejela varovanje pridelka tam. Prvič, zadnjič in nikoli več. Od takrat imam tole," ob tem pokaže na dolgo brazgotino, ki se pne čez celo levo polovico njenega obraza, od sredine čela, čez oko pa do dna lica. "Če ne bi imela tako dobre čelade, bi bila ob še ob oko. Na koncu smo jih sicer pregnali, ampak s hudimi izgubami. Ljudje se sicer postavijo za svojo lastnino in hčerke, ampak nimajo zlata da bi najeli zadosti plačancev, sami pa tudi niso kaj prida. Razen tistih menihov, ki jih imajo tam v samostanu, ampak tudi te trenirajo v boju mož na moža in ne zaležejo kaj dosti, ko se nanje zgrne horda Orkov." Bojevnica naredi premor medtem ko krepko nagne svoj novi vrč in naredi dolg požirek.
"Potem južno imate najbolj smrtonosno močvirje kar sem jih kdaj videla; rastline, golazen, še celo zrak je zastrupljen. K sreči mesto od močvirja ločita jezero in reka, sicer bi najverjetneje bili zdaj že vsi mrtvi od bolezni. Imajo sicer neke legende o neki grobnici, kjer da naj bi ležalo nepredstavljivo bogastvo, ampak že sama legenda pravi, da so bili prav roparji krivi zato da se je močvirje zastrupilo. Če vprašate mene, je bolje da se celega močvirja od daleč izognete - karkoli je tam zakopano, če sploh kaj, ni vredno vašega življenja. Mrtvim vam bogastvo ne koristi nič bolj kot tistemu mrliču ki naj bi bil tam pokopan." Spet premor za pivo.
"Ravno tako slab je gozd na zahodu. Že ta naj bi bil začaran, če pa po njem tavate dovolj dolgo, pa boste prej ali slej prišli do Vanirsvalda - od tam pa dobro veste da se še nihče, ki je kdaj šel noter, ni nikoli več vrnil.
Vzhod... no tja pa verjetno tudi nočete, razen če hočete tvegati pot ob Gromskem Gorovju in naprej proti tistim čudakom na daljnem vzhodu. Banda poženščenih leporečnih opic, to je vse kar so."
Zatem bojevnica ponovno nagne vrček in naredi par dolgih požirkov. Lahko da je pri volji še kaj deliti z vami, vendar o tem ne boste prepričani razen če jo poskusite kaj vprašati.

Aleg, medtem ko je pečenko, posluša vse kar je imela bojevnica za povedat, nato pa jo vpraša: "Torej okolica Ardna ni prijazna zanj? Kaj pa ljudje? Kakšni so ljudje tam?"

Belizar je poslušala, kar ji je imela ženska povedati in njeno navdušenje nad baronijo je vidno upadlo. Videla je da je bilo njeno pivo že dokaj pri koncu, zato je poklicala natakarja in bojevnici naročila še eno rundo temnega piva. Zdelo se ji je namreč, da se bo tako sogovornica bolj sprostila in jim bo bila pripravljena izdati več informacij in bo morda celo zapustila gostilno z njimi.

Plačanka premeri Alega s pogledom in odgovori:
"Takšni kot bolj ali manj povsod drugod. Imperij jih ne zanima, dokler ne pride pobirat davkov, takrat pa se često skregajo dokler bodisi ne plačajo manj, bodisi jih z grožnjami ne utišajo. Baronesa je sploh nekakšna herojka ljudstva, čeprav vedno pozabijo da se zanje bojuje le z besedami, ko pridejo Orki pa se lepo skrije v svojo graščino in čaka dokler se zadeva ne poleže. Če nima poguma v dejanjih, potem je tudi ne bi smeli imeti za več kot nekoga ki samo veliko govori, pravim jaz."
Hvaležno sprejme novo pivo in naredi dolg požirek, nato pa nadaljuje:
"Je pa res da če kje ni kaj dosti ljubezni do imperija, bo prav Arden eden takih krajev. Edino mogoče še Toranon, ampak tam jih držijo na kratko, glede na to da imajo imperialno vojsko samo čez reko stran. V obraz vam nihče ne bo tega povedal jasno, sploh dokler hodite takile naokrog," ob tem pomigne na simbol na Zarini rami ter tistega na Alegovih prsih, nato pa po hipnem prestanku nadaljuje: "...če pa se prikažete v kakšni od gostiln kot navadni gostje, pa vam bodo napolnili ušesa z žalostnimi zgodbami in jeznimi grožnjami, katerih najverjetneje ne bodo nikoli izpolnili, ter splošnim občutkom kako nepošten in krut da je imperij. Za vse skupaj je pa kriv tisti pokol pred okoli dvajsetimi leti - najslabša Ragnarjeva poteza kdajkoli, če vprašate mene. Če hočeš da te ljudje ubogajo, najdeš par grešnih kozlov in jih obesiš pred vsemi - če se da krivih, pa tudi če ne zaleže čisto dovolj. Ne pa da pobiješ vsakega moškega in fanta v celem naselju in jim daš razlog za sovraštvo in maščevanje."
Ob tem naredi dolg požirek in poči še napol-poln vrč na mizo z glasnim treskom - pravzaprav vas preseneča, da je glede na silo udarca vrč ostal še cel. Jasno je, da se je je pijača prijela bolj kot bi se opazilo iz njenega siceršnjega obnašanja.
"Naj njihovi duhovi najdejo pot v karkoli že vilinci imajo namesto Valhalle, ubogi prasci. Napadli so nas od zadaj, pa kaj - saj bi mi isto naredili v njihovi koži. Ne bi jih bilo treba vseh poklat..."
Njen glas odtava, nato pa njen pogled nenadoma prestreli taka trda ostrina, da se zbojite da vas bo na mestu posekala na kosce.
Bojevnica vstane, spije vrč do dna, ga vrže ob najbližjo steno kjer se s z oglušujočim treskom razleti na kosce. Nato prime sekiro in vstane, ter se s hladnim "hvala za pivo" poslovi in nameni proti vratom. Po dveh korakih se za sekundo ustavi in vam nameni tako morilski pogled, da da vsakomur jasno vedeti, da gorje tistemu, ki ji bo v takšnem stanju prišel blizu. Nato z brco odpre vrata in odide, njen korak pa prav v ničimer ne kaže kakšnih vidnih znakov opitosti.

Po nekaj dolgih trenutkih pride do vaše mize krčmar, ki pobere prazne vrče in kozarce in vam tiho pove:
"Nikar se preveč ne vzburjajte glede Sigrun, vedno postane taka če jo kdo spomni na kakšno posebej grozno bitko. Saj ni nerazumljivo. Večina ljudi bi raje umrla za izdajo kot izvršila ukaze, kakršne so takrat dobili; ostali pa morajo potem živeti s težo svojih dejanj in lastno vestjo. Ampak dokler redno plačuje svoje račune in ne škoduje drugim obiskovalcem ji ne bom branil piti tukaj, en ali dva uničena vrčka na mesec gor ali dol." Krčmar skomigne z glavo, nato pa doda:
"Če si kdo želi še česa samo zakličite, jaz bom tačas tamle da uspem pobrati vse črepinje preden kdo na kakšno stopi." Nekaj vam da občutek, da ima krčmar nekaj za bregom, oziroma da ve več kot je povedal. Vprašanje pa, če bo to pripravljen deliti z vami, glede na to da je očitno nekaj že zamolčal, če je vašim občutkom za verjeti.

"Kar se mene tiče," spregovori Aleg, "smo izvedeli kolikor rabimo. Sam bi sicer z veseljem stopil še do knjižnice, pogledal, če lahko najdemo še kaj o mestu in o tistem močvirju, pa da vidim, če najdem tam še kak poznan obraz. Pa če vam ni odveč, bi se preden odrinemo proti Ardnu ustavil še v templju. Mi je pa prav, tudi če gremo prej."

Ko so se ostali člani skupine pogovarjali, je Enryh malce zatisnil oči in zaspal. Zbudil ga je šele krčmar ki je govoril o neki bojevnici. Enryh je globoko zazehal in se ozrl k ostalim ter se jim opravičil za svoj nenačrtovan dremež. Prosil jih je, če mu lahko povedo, kaj se je dogajalo med tem, ko je on spal. Zatem pa se je odpravil h krčmarju, ki je pobiral črepinje in mu ponudil pomoč: "Mar vam lahko pomagam, predoglo sem namreč sedel in mi malo dela ne bi škodilo".