0. Uvod

"Če ni to čudovito delo narave," je navdušeno vzkliknil Aleg, ko je zagledal velikega črnega mačka. Že se je skorajda sklonil in ga skušal pobožati za ušesi, ko se je spomnil, da bi bilo to nevljudno, pa če bi maček imel kaj proti tudi precej nevarno.

"A se ga lahko dotaknem?" je vprašal Herreja.

"Če ti bo pustil, zakaj pa ne." Besede je pospremil z rahlim nasmeškom. S pogledom se je sprehajal med dvojico, pripravljen da poseže posredi če jaguarju kaj ne bi bilo všeč.

Aleg se skloni ter z roko seže pred jaguarjev smrček, ter mu pusti, da mu ovoha roko, nakar (v primeru, da ne začne zverina renčat nanj ((... Laurelion, sudja kje si??))) seže naprej ter ga poboža po glavi ter počoha za ušesi.

Krčmar se zahvali in vam predlaga da se še kdaj vrnete, glede vrčev pa vam zagotovi da ne bo težav, čeprav se napitnini, še posebej tako velikodušni, niti najmanj ne upira.
Panter se zdi oprezen in negotov glede pegaza v bližini ,slednji pa se za veliko mačko niti ne zmeni. Nahar se ponaša z avro ponosa in samozavesti, ki ni lastna nobeni živali - razen morda vrhovnemu plenilcu v domačem okolju, vendar pa je dokaj jasno da ni napadalno bitje.
Za razliko od velike črne mačke; ta se premika s pozornostjo, natančnostjo in milino, ki je lastna le mačkam. Ko aasimar stegne dlan proti njej glavo nagonsko umakne in zamolklo zarjovi. Potem ko Aleg umakne roko za vsak slučaj, da bi ne ostal brez nje, pa panter sam približa glavo podani dlani in jo povoha, čez nekaj trenutkov pa tudi oblizne. Vsem prisotnim je jasno, da je nekaj na Alegu zaradi česar se živali do njega obnašajo nekoliko prijazneje kot bi bilo pričakovati - a zakaj je tako lahko le ugibate. Vsekakor pa je takšne vrste osebnost, ki ji ni težko slediti.
Mehanski konstrukt ki spremlja Enryha ostaja negiben, tako panter kot pegaz pa se očitno ne zmenita zanj.

"Bolje si jo odnesel kakor sem pričakoval." se pošali okrog celotnega dogajanja.
Čeprav ga mika, da bi si pobližje ogledal pegaza in spregovoril z njim še kaj več kakor zgolj tistih nekaj začetnih, vljudnostnih besed, potisne svojo željo na stran. Že tako je s svojim prihodom zavlekel načrt skupine, ki bi jih sedaj že moral seznanjati z novimi informacijami. "Torej sedaj čakamo dekleti ali sta se vidva sama odpravila iskat knjižnico?"

"Midva sva se kar sama odpravila do knjižnice. Če želiš, se nama lahko pridružiš". Nato Enryh s pogledom premeri kentavra in reče: "brez zamere ampak ne vem ali ti bodo dovolili vstopiti v knjižnco glede na tvojo velikost"

Zasmejal se je pripombi, ki si je še zdaleč ni vzel k srcu. Že zdavnaj se je namreč navadil na take komentarje, ki so bili drugič bolj ostri ter spet naslednjič bolj previdne narave. "Oh, brez skrbi, presenečen bi bil kam vse sprejmejo kentavra v oklepu imperialne vojske. Konec koncev smo si enaki, mi in vi ljudje, tako da če sprejmejo vaju se morejo znajti in sprejeti tudi mene. Torej? Krenemo? Izvolita pokazat pot, midva pa vama bova sledila."

Aleg se je zgolj nasmehnil ob Herrejevem komentarju na to, da jo je odnesel bolje od pričakovanega. Sicer ga je resda bilo nekoliko strah, če ga ne bi bilo, bi ne odmaknil roke, toda vendarle, nikoli se ni pretirano bal drugih živih bitij.

Ko je slišal Enryhov komentar, pa se je njegova roka vendarle dotaknila Bragijevega simbola, ki jih je imel vedno kar nekaj v bližini, da se je lahko vedno pripravil na kak potreben urok, če bi donj prišlo. Na srečo Herre ni bil pretirano zamerljiv, ali pa se je morda že navadil in mu taki komentarji niso prišli do živega.

"No, pa pojdimo," je bolj zamrmral, kot glasno rekel, ter še enkrat stopil do najbližjega mimoidočega, ter ga povprašal kje je knjižnjica, nakar si je skušal navodila čimbolj vtisniti v spomin, nato pa se odpravil v smeri, ki jo je ta mimoidoči predlagal.

Starejši moški, ki ga je Aleg povprašal za pot, vaa napoti v vzhodni del mesta.
Čez čas šesterica moških, od tega enega kentavra, ter njihovih nenavadnih spremljevalcev, črnega panterja, krilatega belega žrebca, ter velike humanoidne mehanske konstrukcije, prispe v del mesta, ki je znan predvsem po veliki univerzi, edini v Imperiju. Kolikor vam je znano, se tukaj učijo največji veleumi med učenjaki, ki jasno koristijo tudi obsežno knjižnico. Stavba se zdi sestavljena iz večih delov, ki so bili pozneje povezani, vendar so v popolni harmoniji glede stila in vrste gradnje - prav cela stavba je namreč zgrajena iz istega belega kamna kot vladarjeva palača. Dobite občutek, da je slednji dokaj pogost kar se ima pomembnejših stavb v mestu. Univerza meji na gozdič, katerega drevesa so nekoliko bolj vsaksebi, s čimer je zagotovljena kar največja senca od krošenj.
Vidite troje vhodov: leva stavba je največja in ima le pritličje, srednja vodijo v najvišji del kompleksa, kajti stavba ima najmanj 6 nadstropij, za nameček pa jo krona še visok stolp s špičasto streho in konico na vrhu, medtem ko skrajni desni vhod vodi v stolp ki se nekje na sredi sreča z osrednjim. V senci dreves nedaleč stran opazite tudi gručo vilinov ter ljudi, ki sede v krogu ter očitno nekaj razpravljajo.

Sicer bi sam z veseljem raziskal vse predele univerze, toda zaveda se, da bi večina raje kar se da hitro odrinila proti Ardnu, zato Aleg hitro stopi do skupine ljudi in vilincev, ter jih takoj povpraša: "Oprostite, da vas motim, toda zanima me, kateri izmed teh vhodov vodi v knjižnico."

Opazujoč Alega, ki zapusti njihovo skupino, se tudi Herre odloči, da bo poskusil na lastno roko izvedeti nekaj informacij. "Bom hitro nazaj." Stopi proti največji izmed stavb, levi, da bi videl ali je morebiti od bližine opaziti kakšen napis kaj se nahaja v izbranem objektu.

Ker je Enryh kar naenkrat ostal sam, se je s hitrim korakom odpravil za Alegom in se pridružil njemu in skupini, ki jo je pravkar ogovoril.

Nad vrati levega poslopja je res napis, vendar je pisan v nenavadnih znakih, ki sicer bežno spominjajo na rune, vendar se nekako zaokrožajo nazaj same vase. Herreju le-te niso znane, vendar pa sklepa da gre najverjetneje za katero od vilinskih pisav.

Krog oseb v haljah se ob prihodu Alega nekoliko razpre in lahko se opazi, da gre za 14 oseb, ki vse razen ene nosijo pozlačene, popolnoma brezizrazne maske. Luknje imajo le za oči in usta, ki so na maskah rahlo razprta, kakor v vzdihljaju ljubimca - a tudi te odprtine so popolnoma črne, kakor da bi pod njimi nosili tesno-prilegajočo se kapuco. Kljub temu pa se ne zdi, da bi pokrite oči kakorkoli ovirale njihovo orientacijo. Vilince se loči po ušesih, ki se jim bočijo za masko, medtem ko se ušes ljudi večinoma ne vidi pod masko oziroma kapuco. Trinajst jih nosi svetle rumene halje s srebrnimi viticami, štirinajsti pa rdečo z zlatimi viticami. Slednji je očitno vodja ali višjega ranka, saj poleg drugačne uniforme nosi tudi dolgo palico iz belega lesa z vijugastimi gravurami iste barve kot vitice na njegovi halji.
Ta tudi ogovori prišleka, medtem ko se ostali poklonijo, nato pa ritensko umaknejo korak ali dva nazaj.
"Ako je knjižnica tisto kar iščete, boste iskano našli v osrednjem poslopju. Ako pa niste prišli semkaj iščoč knjižnice, temveč znanja, katerega se bržkone nadejate najti tamkaj, pa ne boste prvi, ki bi odšli razočarani." Glas moškega pod masko je blagozveneč bariton, vendar pa je v načinu govora opaziti sledi žalosti in nejevolje. Vzrok za slednje pa vam je v tem trenutku še neznan.

Mechanus ostane pri vhodu in stoji pri miru kot kip - ni mu namreč bilo ukazano naj sledi. Panter zaenkrat še vedno sledi svojemu lastniku, čeprav si na veliko ogleduje naokoli. Pegaz sledi Alegu, vendar počaka nekoliko stran od skupine zakrinkancev in srepo strmi vanje ter jih prebada s pogledom.

"Hvala za informacije, bratje v Bragiju" se zahvali Aleg. "Toda kot ste prav uganili ne iščemo knjižnice same, ampak znanje, ki ga skrivajo knjige. Zakaj bi tega ne našli?" še povpraša.

Medtem ko Aleg govori z vodjo skupine si Enryh podrobneje ogleda skupino ki stoji pred njima.

Čudno mu je bilo, da ni nikjer videl razumljive pisave. Edine vidne besede so mu bile povsem tuje, glede na obliko pa je sumil viline. Sredi imperija ni normalnega napisa temveč zgolj besede heretikov. Ker prostorov ni želel raziskovati sam je svojo pozornost ponovno posvetil prisotnima sodrugoma. Opazil je da se dvojica sedaj nahaja zraven nezmane grupe. Da ne bi zamudil česa se je tako odpravil do Alega in Enryha.
Postava v imperialnem oklepu se je ustavila dobra dva koraka za Alegom. Izpod čelade se je zaslišal kratek pozdrav "Pozdravljeni.". To pa je tudi bilo vse saj je raje prisluhnil dogajanju.

Vodja skupine, verjetno človek glede na odsotnost uhljev, ki bi moleli mimo maske, uperi svoj prazni pogled v prsi Alega in za nelagodno dolg trenutek ostane molčeč.
"Ah da,  Bragi. Seveda. Naj vas spremlja njegova modrost," naposled izusti, zatem pa se zdi da še nekaj potiho zamomlja, vendar ne uspete razločiti besed. Morda je šlo za kakšno mantro. Glede na nekoga, kogar je Aleg označil kot "brata v Bragiju" je nekoliko nenavadno, da na nobenem od pripadnikov skupine ni videti simbola, kakršnega nosi Aleg. Pravzaprav ne nosijo nikakršne insignije, vendar pa se z njihovo opravo skladajo oprave obeh drugih skupinic, ki jih lahko vidite po parkcu okoli knjižnice.
"Knjižnica je velika," doda rdeče-odeti moški ravno ko se gruči približa še kentaver.
"Marsikdo išče po njej, a le redkokdo najde kar je iskal. Mnogi pozabijo po kaj so prišli, nekateri ne prenehajo brati in brskati dokler čez kakšen teden ne začno smrdeti, in spet tretji... si ogledajo znanje, ki ga religija, imperij, ali pa druga avtoriteta ne odobrava. Takšni morajo žal biti... utišani."
Ob zadnji besedi vas spreleti mrzel srh in nekaj vam pravi, da se moški ne heca. Eden izmed neofitov nekoliko pomigne z glavo v vaši smeri. Vodja mu pokima in doda:
"Res je, moramo se vrniti k naši popoldanski meditaciji. Vi tujci pa vstopite v knjižnico če morate. Opozorjeni ste bili ustrezno, sedaj pa storite kakor vam vest in nuja narekujeta. Dokler se ne pregrešite zoper naš kodeks vas ne moremo ustaviti."
Na koncu nagne glavo v smer vrat osrednje stavbe, nato pa pomigne svojim podrejenim, ki se z vodjo na čelu na travi nekoliko stran od vas usedejo v krog.

"No, pa pojdimo," pove Aleg svojima kompanjonoma. "Sodeč po njihovih besedah bi rekel, da se nimamo bati drugega kakor samega sebe."

Strinjal se je, da je že skrajni čas za izvedo kaj uporabnega. "Čudni ljudje. In še bolj čudno je to, da je po besedah moža mogoče najti tukaj heretične reči." Pripravljen je bil da sledi Alegu, saj je sam izpustil del o sami lokaciji hrama znanja.

"Kakorkoli, tudi če so heretične stvari, sedaj nismo tukaj zato. Pa še premalo nas je, da bi vse to našli in varno izprali," pove Aleg.

"Če poškoduješ zgolj eno samo knjigo, te znajo tile napasti," pomigne z glavo proti gruči zamaskirancev, ko je prepričan, da ga ti več ne morejo slišati.

Kaj kmalu prispe do vhoda v osrednjo stavbo. "Rekli so, da je knjižnica tukaj, toda niso povedali kje točno," pove medtem ko z očmi premerja višino stavbe.

Osrednja stavba, ki se jo še najlažje opiše kot čokat stolp z ošpičeno kupolo in mnogimi stebrički in žlebički, ima, kolikor uspete opaziti, le en vhod. Tudi nad tem se bočijo nenavadni glifi, podobni tistim pred stavbo, kamor je šel najprej pogledat Herre.
Ker ne vidite nobenega drugega očitnega vhoda, se odločite vstopiti. Znajdete se v pravokotni sobi, veliki približno 8x10m, v kateri ni ničesar razen po enega stebra na vsaki strani, ki se pneta od tal do stropa daleč nad vami, ter še enih vrat, pred katerimi stoji katedru-podobna miza, za katero se nahaja še ena od zamaskiranih postav. Ta ima oblačilo modre barve z zlatimi viticami, maska pa je, za razliko od ostalih ki ste jih videli do sedaj, srebrna. Črnina na mestu, kjer bi morale biti oči, bolšči naravnost v vas. Čez trenutek vam pokima in vrata naprej se odprejo v naslednjo sobo kakor sama od sebe. Sklepate, da je na drugi strani nekdo, ki jih je odprl, a ko vstopite skoznja ne opazite nikogar v bližini vrat, ali sploh kje.
Že takoj vam je jasno, kaj je glavni problem knjižnice in zakaj tisti, ki pridejo semkaj pogosto izgubijo občutek za čas: kamorkoli obrnete oči namreč vidite vrsto za vrsto knjižnih polic, ki se pnejo v kar se zdi kot neskončnost. A ne le levo, desno, naprej in nazaj: tudi navzgor in celo navzdol. Stojite namreč na kamnitem mostu, ki se nadaljuje od vhoda naravnost naprej nekam, kamor ne uspete razločiti. Ob vsako polico je pritrjena lestev na železnih vodilih, ki se lahko pomika tekom celotne police.

Le Alegu uspe ohraniti trezno glavo; bržkone je med svojim učenjem za Bragijevega svečenika srečal že marsikatero knjižnico, čeravno takšne kot je ta ni para. Njegova sopotnika pa žal nimata te sreče: prizor ju tako osupne, velikost prostora in možnosti kje iskati pa so tako obsežne, da ne zmoreta drugega kot buljiti predse, moleti jezik čez spuščeno čeljust, njune misli pa niso niti sposobne izbrati kraja kjer začeti razmišljati.

"Knj.. gee..", je vse, kar je Enryhu uspelo spraviti iz ust. Poleg potočka sline seveda, ki mu je počasi polzel po bradi.

Alegu se usta ob pogledu na toliko knjig razvlečejo v nasmeh. "Očitno sem imel še kako prav, ko sem rekel, da nas je premalo za izpiranje heretičnih spisov," se nasmehne. "Upam le, da nas je dovolj, da najdemo vsaj kako knjigo o Ardnu," se ozre k svojima sopotnikoma. Opazi, da sta se zastrmela v prostor.

"Vidva, nimamo ves dan časa. Tudi sam bi se najraje preselil sem, toda čaka nas vladanje grofiji."

Na hitro poprosi Bragija za pomoč pri iskanju knjig.

((Ta zadnja poved = guidance spell na perception za iskanje knjig povezanih z geografsko tematiko, preferably elvish, če sem lahko toliko specifičen v tako veliki knjižnici. (mam +2 od ability, minus 2 od drawback, pa +1 od guidance sedaj ... torej +1 vse skupaj. :/)))

"Uau." Čeravno ni nek ljubitelj knjig je moral Herre priznati prostoru ter množičnosti knjig v le-tem posebno vrsto veličine. Priznati še bolj kakor pa je dejansko priznal, saj ga je videno naravnost presunilo. Njegovo telo je nenavadno regiralo, s spuščeno čeljusto kakor se ni spodobilo ne glede na njegov viteški položaj ne glede na njegovo vojaško izurnestjo.

Aleg izvede nekaj hitrih gest in zrecitira kratko molitev, nakar se mu nad čelom za trenutek zabliska zvezdast sij in enako hitro izgine. To je dovolj moteče, da pritegne Enryhovo in Herrejevo pozornost in ju predrami iz osupljenosti nad obsegom knjižnice.
(Aleg glej ZS, Herre & Enryh lahko spet normalno reagirata)