0. Uvod

Bojevnica je nekoliko uničila Belizarino dobro voljo, zato je ta mrko strmela predse, ko jih je ženska teatralno zapustila. Ostanki pečenke so hladni ostajali na krožniku in z nožem jih je premetavala naokoli medtem ko je premlevala slišano.
Že spet se ji je iz besed točaja zazdelo, da ve več kot je bil povedal in namenila se je že vstati in poskusiti poizvedeti kaj več, ko jo je prehitel Enryh. Tako je obsedela za mizo in zabodla nekaj preostalih kosov mesa.
"Knjižnico bi bilo morda še smiselno obiskati," je dejala čeprav si je sama želela kar oditi na pot, "ampak obisk templja se mi zdi nepotreben in zamuden. Če je res kar nam je bojevnica povedala, bi bilo dobro, da smo čim prej v Ardnu in se začnemo ukvarjati z vsemi problemi, ki nas čakajo."

(Bom kar nadaljeval, da bo šla zgodba hitreje naprej)

Enryh je med pobiranjem črepinj ogovoril krčmarja: "Veste, ne morem se otresti občutka, da veste več, kot ste nam povedali za mizo. Zdaj sva sama in ta pogovor lahko ostane samo med nama. Če želite vam lahko v zameno ponudim tudi nadvse uporabno napravo, ki sama zapira vrata vaše krčme. Tako se vam ne bo več potrebno jeziti nad barbari, ki za sabo ne zapirajo vrat in v zimskih mesecih spuščajo mraz v vašo prelepo krčmo".

"Obisk templja vsekakor ni tako odvečen, je pa res, da zna vzet nekaj časa. Ne spomnim se pa, kdaj bi komu škodila prošnja bogovom za srečno pot," odgovori Aleg.

Krčmar vljudno sprejme Enryhovo ponudbo pomoči in nekaj trenutkov v tišini skupaj pobirata delce vrča. Ob ponudbi omenjene naprave se le žalostno nasmehne in pravi:
"Oh marsikdo je že slišal katero od manj veselih prigod tega ali onega bojevnika, a redko kdo ima preteklost tako polno bridkosti kot Sigrun." Krčmar pobere še zadnjih nekaj črepinj in jih položi na večje, ki jih ima v drugi roki.
"Vendar res ni na meni da bi govoril o njenih bitkah in težavah. Povem vam lahko le to, kar bi tako ali tako izvedeli, če bi povprašali naokoli; nekoč je bila poveljnica v imperialni armadi, po tem, kar se je zgodilo v Ardenu, pa je po njenih besedah vojsko in oblast nekam poslala. Od takrat naprej jo videvamo dosti pogosteje, predvsem dopoldne, ko je obiskovalcev malo in lahko pije v miru. Ne vem če ima službo ali ne, ampak račune plačuje redno konec vsakega tedna, razen kakšnega razbitega vrča tu ali tam pa načeloma z njo ni nobenih težav, dokler jo ljudje pustijo pri miru. Nekajkrat so jo sicer prišli iskat taki ali drugačni patroni, pa jih je ali nagnala, ali jih tako užalila, da so jo ucvrli še preden bi dobil njihova imena. Drugi so se poskusili stepsti z njo; nikoli ni nikogar ubila ali prelivala krvi, pravzaprav se je včasih kar videlo, da se bori proti sami sebi da jih ne bi. A niti eden od tistih potem ni bil več sposoben držati orožja."
Torekoč vstane in se s sedaj vsemi črepinjami v rokah brez obotavljanja vrne skozi vrata ene izmed sob, za katera sklepate da vodijo v kuhinjo.

Enryh pomisli, da bi sledil krčmarju v kuhinjo, a to idejo hitro opusti. Brez obotavljanja se vrne za mizo, pove kaj je izvedel od krčmarja, zatem pa vpraša: "smo se vsi podkrepili? Počasi bi se lahko odpravili".

"Seveda," hitro odgovori Aleg, ter na mizo položi dva zlatnika. Moralo bi biti več kot dovolj, pomisli ter vstane.

Enryh vstane in se odpravi proti vratom. Nato hitro steče v kuhinjo do krčmarja in ga prosi za hrano, ki bi jo lahko odnesel s sabo na pot in se ne bi pokvarila vsaj nekaj dni.

Odpravi se proti vratom, opazi Enryha, ki se nenadoma obrne in steče stran od vrat, kljub temu sam nadaljuje pot skozi vrata. Hitro se sprehodi do hleva, kjer pozdravi Naharja, ter ga izpusti iz zaprtega prostora. "Oprosti, da si moral biti tukaj zaprt s konji," se mu opraviči, "toda mesta imajo svoja pravila. Večkrat neumna."

Nato se odpravi nazaj pred vhod v gostilno ter počaka ostale, da bi se skupaj odpravili do gostilne.

Ravno ko Enryh prispe do vrat in se jih odpre, se skorajda zaleti v krčmarja, ki je vmes ravno stopil prednja. Vrček ki ga je bil nosil, najverjetneje za nadomestilo uničenega, mu zleti iz rok, vendar ga okretni vilin uspe ujeti še preden bi se ob kaj zadel.
"Opala, malo več pazljivosti, prosim!" vzklikne ta, nato pa z bolj običajnim glasom doda: "Vam lahko še kako pomagam?" Po hitrem opravičilu z Enryhove strani ter posredovani želji po nakupu popotne hrane krčmar pokima in pravi:
"Lahko vam zavijem posušeno slanino in popotni kruh, če želite lahko dobite tudi nekaj krhljev. Koliko pa potrebujete?"
Ko izve, da je potrebnega živeža za štiri ljudi za dva dni, kolikor bi bilo potrebno do najbližje krčme na poti na vzhod, vam predlaga da pripravite mošnje, sam pa se odpravi nazaj skozi vrata skozi katera je bil prišel.
Čez kratek čas se prikaže z dvema zajetnima culama, ki ju odloži na mizo poleg vaše.
"Tole bo vsega skupaj 5 zlatnikov in 2 srebrnika: zlata krona za kosilo za štiri, dvakrat po 5 srebrnih mečev za vino in 7 za Tekoči Diamant, osemkrat po 2 srebrnika za celodnevne popotne zaloge, trikrat domače pivo po 2 bakrena zobnika, ter štiri piva, zajtrk in soba gospodiča Gutrastrina, kar skupaj nanese na še 2 zlatnika, 3 srebrnike in 4 bakrence," vam pove medtem ko z očmi premeri par zlatnikov, ki jih je Aleg pustil na svojem mestu.

Nahar ob prihodu svojega spremljevalca zarezgeta, vesel nad dejstvom, da se mu ne bo več potrebno zadrževati na enem prostoru. Ob komentarju da imajo mesta pogosto vse prej kot pametna pravila, pegaz prhne v znak strinjanja. Jasno je, da razume vsako besedo, čeravno jih sam ni sposoben izustiti. Zatem sledi Alegu do vhoda v gostilno, kjer si pretegne krila, nato pa jih ponovno zloži ob telo in mirno čaka.

Plača krčmarjev račun skupaj z Alegovima dvema zlatnikoma. Doda pa en zlatnik rekoč: "Hvala za vašo prijaznost, s tem denarjem pa upam, da si boste lahko kupili nekaj novih vrčev, ki vam jih je razbila Sigrun". Otovorjen s hrano se odpravi na dvorišče iskat Alega in ostale. Med potjo pa se odloča ali naj bo jezen nase ali na gospodiča Gustrastrina, ki ga je gromko pretental. Vsekakor pa bo Enryh drugič bolj pozoren pri sklepanju dogovorov z neznanci.

Iz krčme kaj hitro stopi tudi Enryh. Aleg ga takoj ogovori: "Dolgo se nismo videli, kaj si počenjal v zadnjih letih? Izdelal kaj novega?"

"Saj me poznaš, vedno izdelujem kaj novega". Enryh pomigne proti kotu krčme, kjer stoji visoka postava zavita v nekaj, kar je bilo še najbolj podobno razcefranemu plašču. Sama postava je delovala zelo človeško, a njeni udi so bili neproporcionalno veliki in iz špranj na njenih sklepih je sijala čudna svetloba. "To je moj najnovejši izdelek... Mehanski človek. Moj cilj je, da bom iz njega nekoč ustvaril inteligentno bitje. Pa ti, kaj si počel zadnja leta?"

Aleg z očmi sledi do naprave, ki si jo je sicer ogledal že prej. Navsezadnje, kdo ne bi vsaj z očmi premeril mehanizacije, ki hodi nekaj korakov stran? Nato odgovori: "Zgolj potoval sem po manjših vasicah, pomagal ljudem, spreobračal nevernike."

"Kot vidim, si še vedno skromen. Če bil izbran kot član naše skupine, si moral spreobrniti nemalo nevernikov. Da o tvojem veličastnem sopotniku ne govorim. Kje sta se sploh srečala? In kaj, ko bi se kar odpravila do knjižnice, da se nato čimprej odpravimo?"

"Kot član v tejle skupini sem bil izbran zaradi delovanja v Kargamu. Od takrat sem deloval na mnogo manjši ravni," pove Aleg. "Nahar mi pa tudi sledi zgolj kratek čas. Očitno mu je bila všeč moja aktivnost."

"Seveda, a pa veš morda, kje je knjižnica?" še povpraša Enryha.

"Kakorkoli že, vesel sem, da poznam vsaj nekoga v tej skupini. Glede knjižnice pa predlagam, da vprašava nekoga za informacije. Ljudje v tem mestu delujejo prijazno in ne bi smela imeti težav z iskanjem informacij. "

Aleg se ozre proti vratom, a ostalih članov skupinice še ni videti, zato prikima Enryhu, ter ustavi najbližjega mimoidočega, ter ga povpraša za pot do knjižnice.

Njegova navodika so bila dovolj natančna, da ni smel imeti nikakršnih težav pri iskanju skupinice. Očitno je imel nekdo na preži dober par oči kajti kakor mu je bilo povedano točno tako je bilo - podatki so bili točni ter predvsem pravi v tistem trenutku.
Zvok konjskih kopit se je zaustavil zraven Enryha, na razdalji dobrega kopja. Ob rahlem pokašljevanju je prišlek bodičastega oklepa snel čelado ter poskusil nagovoriti neznanca pred seboj. "Oprostite, govorim Enryhom ali Alegom?" Izza konjskega trupa tedaj stopi naprej črna mačka velika trupa in dlake tako črne, da bi ji še noč zavidala. Kakor nemi poslušalec besed se sede zraven prišleka ter se ne meneč se za okolico prične umivat.

Aleg se obrne okrog, ter opazi kentavra. Verjetno jih ni kaj dosti v mestu, sicer sem ga videl le enkrat, toda skoraj prepričan sem, da je to isti, kot v prestolni dvorani, pomisli.

"Da," odgovori. "To sva midva."
Po krajšem, manj kot pol sekunde trajajočem premoru pa z nekoliko tišjim glasom povpraša: "mar nisi tudi ti bil z nami, ko smo bili pred vladarjem? Herre, če me spomin ne vara."

Ob rahlem nasmešku prikima ter komaj vidno upogne koleno ter glavo. "Da, moje ime je Herre, kentaver plemena Tekači planjav, vitez Reda Mečev in v službi imperija kakor bojevnik četrte kentavrske divizije. V čast mi je spoznati soborce vpoklicane skupine. Bi mi lahko kateri na hitro povzel dano nalogo katere podrobnosti sem s svojim prvotnim odhodom zgrešil?"

"Nisi kaj dosti zgrešil," je kratek Aleg. "Izvedeli smo, da imamo baronsko avtoriteto nad mestom Arden s pripadajočo okolico. Sedaj smo pa v krčmi izvedeli še, da ni kaj dosti ljubezni do imperija v tistem mestu, ter da prihaja do vpadov orkov."

Enryh se prav tako predstavi in kentavru pokaže zemljevid mesta Arden ter na kratko povzame tudi vse, kar sta mu povedala Sigrund in krčmar.

Razumevajoče je prikimal ter s pogledom na hitro zaobjel zamljevid. Same okolice ni kaj pretirano poznal, je pa slišal za klanje ki je tamkaj pripetilo dobrih 20 let nazaj, ko njega še ni bilo na tem svetu. Kdo v imperijalni vojski pa še ni slišal te zgodbe?
"Mar ni bila skupina večja še za dvojico v prestolni dvorani? In kakšni so vaši načrt za naprej, da se vam lahko priključim pri uresničitvi le-teh?"

"Dekleti sta še v krčmi," z glavo proti bližjim vratom pomigne Aleg. "Namenjeni smo pa v knjižnico, da poizvedemo če je zapisanega kaj uporabnega o Ardnu."

Zave se, da nekaj pozablja. "Mimogrede, mislim, da še nisi spoznal Naharja," z roko nakaže proti bližnjemu pegazu.

Do omembe sploh ni bil pretirano pozoren na bitje zraven Alega. Šele, ko je slednji konja, ki to bil ni, predstavil z imenom Nahar, je Herre opazil ob telesu zložena krila. "Pegaz." Hitro je ponovno zavzel priklonjeni položaj, da ne bi užalil bitja. "V čast mi je, da sem te spoznal." Z dlanjo je nato pokazal na jaguarja ob sebi rekoč, da je to Natt, njegov zvesti sopotnik in prijatelj.